Stiska staršev, ko otrok noče v vrtec. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Veliko si lahko preberemo o tem, zakaj naš otrok naenkrat ne želi več hoditi v vrtec ali šolo in kako mu lahko pomagamo. Zato bom danes o tej težavi pisala iz nasprotne smeri – kaj ob tem doživljamo starši (predvsem mame) in kako si ob tej stiski pomagati.

Ko ti malček v solzah pove, da ne želi v vrtec ali otrok v šolo, se seveda v nas sproži pravi materinski nagon. V tistem trenutku bi naredila trdnjavo na svojem kavču, se skupaj z njim skrila vanjo in tam ostala do konca časa. Pa ne gre tako. Otrok mora v socializacijo, ti pa moraš v službo. Po glavi se ti podijo misli, da je otrok bolj pomemben od službe, a veš, da morajo biti računi plačani. Ko objokanega otroka odložiš v vrtcu/šoli in mu poveš, da pač mora, jočeš v avtu celo pot v službo. Ko ga pobereš iz vrtca/šole, te razjeda krivda, cel dan se sprašuješ, kaj če bo zaradi tega imel travme.

PREBERITE TUDI: Ločitvena stiska: Krčevito oklepanje ni znak razvajenosti

V tem nisi sama. Veliko mamic, ki pride k meni na terapijo, gre čez popolnoma ista občutja. Zopet poudarjam, da ne smemo pozabiti na naša čustva. Ko dobiš otroka, je v ospredju le on, njegova čustva, potrebe, strahovi (kar seveda mora biti, da me ne bo kdo narobe razumel), vendar ne smemo pozabiti, da se je z rojstvom otroka rodila tudi nova oseba – TI. Spoznavaš strahove, ki jih prej nikoli nisi, spoznavaš nove navade, menjuješ stara prepričanja, ki so zakoreninjena v tebi, hkrati pa se večkrat ustaviš in si misliš: »Saj sploh ne vem, kaj počnem.« Otrok ne pride z navodili za uporabo, zato celotna vzgoja temelji na tebi – na tvojih občutkih in prepričanjih. Seveda imamo polno znanstvene literature, različnih člankov ipd., a vseeno se na koncu ti (skupaj s partnerjem) odločiš, kako boš otroka vzgajala.

Zato ni čudno, da se v takih trenutkih počutiš izgubljeno. Seveda so nas v šoli za starše naučili, kako se menja plenica in kako se pravilno okopa dojenčka, a nihče nam ni razložil, kaj naj naredimo, ko se nas zjutraj na parkirišču krčevito oklepa otrok in joka, da noče v vrtec ali v šolo, mi pa že zamujamo v službo. Seveda bi v teoriji vsak rekel: otrok je prvi, potolaži otroka, pogovori se z njim, naredi tako, da se bo počutil varnega, služba je manj pomembna, službo lahko najdeš drugo.

PREBERITE TUDI: Most med načinom bivanja doma in v vrtcu

Itak. To je podobno kot: »živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji.« In podobne bedarije, ki jih nikakor ne moreš aplicirati na resnično življenje. Ko praksa sreča te novodobne teorije, jih vse po vrsti pohrusta. In potem se začne podirati svet, kajti do nas prihajajo stavki kot: »je otrok manj pomemben kot služba?«, ti veš, da to službo potrebuješ, če želiš plačati položnico za elektriko, zadaj pa se začne oglašati krivda, ker za otroka ne narediš prav vsega. Takrat pozabimo dihati, ujamemo se v psihične zanke, ki se postopoma razvijejo v panične napade in naprej depresijo.

Tako kot je individualen vsak otrok, je individualna vsaka mamica, zato splošne formule za to, kako boste pregnali občutek krivde ni. Lahko pa začnete s tem, da ko vas popade, enostavno zadihajte. Globok vdih in izdih, sprostite ramena, sprostite čeljusti, obraz. Povejte si, da delate najboljše, kot lahko in v tistem trenutku toliko zmorete. In zavedajte se, da svojega otroka ne morete pred vsem obvarovati – tudi ni prav. Vaš otrok se mora naučiti, da bodo v življenju stvari, ki mu ne bodo všeč in kako se z njimi spopasti.

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja, mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu ter Theta Healing in Reiki terapevtka.

Svoje izkušnje je uporabila za osnovanje podpornih skupin in terapij za mamice. Več o terapijah si lahko preberete TUKAJ.

Hkrati vodi portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.