To so tri strategije discipliniranja, ki spodbujajo zdrav otrokov razvoj. (Foto: Primus)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Povedal bi nam, da njegov namen ni, da nam otežuje življenje, in da samo sledi svojim instinktom in čustvom.

Z otrokovega vidika dobro discipliniranje pomeni odraslega, ki še vedno verjame vanj in ve, da bo nekega dne naredil prav. Odrasli lahko storimo veliko, da to sporočilo predamo majhnemu otroku, vendar se to preda najbolje s tem, ko odrasli velikodušno skrbimo zanj ves čas njegovega najbolj nezrelega življenjskega obdobja.

Kakšno je dobro discipliniranje?

Dobro discipliniranje se zgodi, preden nastanejo težave, ko si odrasli prizadevajo, da predvidijo težave in jih prehitijo. Dobro discipliniranje nastane, ko je cilj odraslega razumevanje, kaj vznemirja otroka, in razmisli, kako najbolje zadovoljiti njegove čustvene potrebe. Dobro discipliniranje pomeni, da ne pustimo, da postane otrokovo vedenje pomembnejše od odnosa.

1. Prebudite dobre namene

Prebujanje dobrih namenov je strategija discipliniranja, katere cilj je, da otrok pride na našo stran in se vede na določen način. Je čudovit nadomestek za posledice, ki so osredotočene na preprečevanje vedenja, potem ko se je že zgodilo.

Otrokove namene prebujamo, preden se pojavijo težave, in s tem pripravimo otroka do sodelovanja, ko je njegova želja, da bi ugajal, največja. Kot je povedal neki starš: »Kadar koli peljem otroke na izlet, vedno prebudim njihove dobre namene, da ostanejo blizu mene in me držijo za roko. Spomnim se, ko enkrat tega nisem storil, in so imeli izbruh ter kričali 'ne' v preddverju centra za znanost. Od tedaj jih nikoli ne pozabim spomniti na pravila, ko gremo na izlet, in dobiti njihovega soglasja. Deluje kot čarovnija.«

Prebujanje dobrih namenov je močna strategija discipliniranja, ki otroku pomaga prepoznati, da naj bi nekoč sam usmerjal svoje vedenje. Otroku pomaga vzeti vajeti življenja v svoje roke in videti, da lahko sprejema odločitve.

Seveda  bodo vzgibi in čustva majhnega otroka včasih premočni v primerjavi z njegovimi nameni. Zato je pomembno, da se postavimo na stran njihovega namena – »Res si se zelo trudil, da bi poslušal« –, namesto da se osredotočamo na to, ali so bili uspešni pri njihovem uresničevanju.

2. Aktivirajte instinkt navezanosti, preden se lotite dela

Majhni otroci se lahko naenkrat ukvarjajo samo z eno stvarjo ali osebo, tako da njihovi instinkti navezanosti niso vedno usmerjeni k odraslemu, ki je odgovoren zanje. Če navežemo stik z otrokom, preden mu rečemo, kaj naj naredi, pomaga odraslega postaviti v glavno vlogo in vpreže otrokovo pripravljenost, da ustreže.

Navezovanje stika z otrokom je pomembno po vsaki ločenosti, kot je spanje, ko je otrok v vrtcu ali ko se igra sam. Vrtci uporabljajo jutranji krog, da se naveže stik z majhnimi otroki in se ugotovi, kdo sledi in kdo potrebuje nekaj pozornosti zato, da bo bolje sledil.

To, da navežemo stik z otrokom, preden mu damo navodila, se zdi enostavno, vendar se zlahka zgreši v hitrem tempu družinskega življenja. Starši so frustrirani, ko majhni otroci ne pridejo, ko jih pokličejo, kot na primer za večerjo, ko je treba zjutraj oditi ali ko se je treba pripraviti na spanje.

Navezati stik z otrokom, preden mu damo navodila, zlasti kadar je potrebno sodelovanje, je učinkovit način, kako se izogniti frustraciji in uporu, ki se pojavita, kadar majhni otroci čutijo, da se jih sili, in v tistem trenutku niso navezani na odrasle.

3. Med dogodkom ne poskušajte doseči ničesar

Ko se pojavijo težave, ki izzovejo močna čustva v otroku ali odraslem, je navadno bolje, če v tistem trenutku ne poskušamo doseči ničesar. Najboljša možnost je, da gremo iz situacije z nedotaknjenim odnosom in se pogovorimo o težavi pozneje.

To lahko pomeni, da v tistem trenutku zgolj opozorimo na kršitev pravil, na primer: »Roke niso zato, da udarjamo z njimi, zobje niso namenjeni grizenju ljudi in mami ni tu, da bi jo zmerjal«.

Nato lahko premostimo težavno vedenje tako, da otrokovo pozornost usmerimo na nekaj, kar sporoča našo željo, da še vedno želimo biti z njim, kot je na primer prigrizek ali skupno branje pravljice.

Prav tako lahko otroku damo vedeti, da bomo z njim pozneje govorili o tem, kaj se je zgodilo, in določimo čas, ko se bomo pomenili o dogodku. Ko je otrok najbolj vznemirjen, se je treba osredotočiti na to, da se ohrani odnos, saj to staršu omogoči, da se pogovori z otrokom, ko se intenzivnost čustev zmanjša.

Več o tem, kako vzgajati predšolske otroke, pa preberite v knjižni uspešnici Počivaj, igraj se, odraščaj. Knjiga je napisana očarljivo in s sočutjem do otrok ter obogatena z njihovimi zgodbami in zgodbami njihovih staršev, tako da bo za vedno spremenila to, kako razmišljamo o predšolskih otrocih v našem življenju.