/11 /11

Otroci se v težkih situacijah znajdejo veliko bolje, kot včasih mislijo starši. Če pred otrokom pričnete jokati ali kako drugače izražati svojo nemoč, ste lahko prepričani, da otrok to razume veliko bolj, kot si lahko mislite.

Seveda bo ob takem primeru otrokova prva reakcija strah, morda celo jok. Starši so zanj navsezadnje le steber moči, predstavljajo mu varnost. In prav zato svetujejo psihologi, da v takšnih trenutkih ne smete reagirati napačno. Svojih solz pred otrokom ne skrivajte, ne govorite, da ni nič, če pa vidi vaše rdeče in objokane oči. Otroci niso neumni in vedo, kako zgleda žalosten obraz. Če mu vztrajno trdite, da ni nič narobe, si bo otrok lahko ustvaril napačno sliko, kar je zanj lahko bolj stresno kot soočenje z resnico.

Starši včasih menijo, da če jih otrok vidi jokati, da so pogoreli kot starši, da to ni prav, da si tega ne bi smeli dovoliti. Imajo občutek slabe vesti in nemoči. A to ni res. Tudi odrasli imajo čustva.

Če se zgodi, da pred otrokom jokate, je zato najboljša reakcija, da tega ne skrivate in poveste po resnici, seveda primerno otrokovim letom. Povejte otroku, zakaj ste žalostni, razložite mu, da včasih tudi odrasli jočejo in da to ni nič strašnega. Pri svoji razlagi pa pazite, da otroka ne boste obremenjevali s težavami, ki jim še ni kos. Zakaj ste žalostni, mu razločite tako, da bo razumel. In povejte mu tudi, kako boste težavo sami rešili, da ga ne bo skrbelo.

S tem otroku sporočate tudi, da sprejemate odgovornost za svoje obnašanje. Četudi ste žalostni, če jočete, ni to nič slabega. Otrok bo vedel, da so včasih v družini tudi žalostni trenutki, ki pa prav tako preidejo. Tudi v takih trenutkih je družina povezana in skupaj rešuje težavo. In to je za otroka najbolj trden steber. Da starši ne skrivajo solz pred njim, ampak mu dajo vedeti, da so tudi oni, pa čeprav odrasli, ljudje, ki imajo čustva in težave, ki jih bodo premagali.