/11 /11

»Nekaj ??dni po porodu me je obiskala patronažna sestra. Pregledala je otroka in potem še mene in potem rekla: Nekoč boš hotela jokati, kričati od slabosti in utrujenosti. To je normalno. Ne misli, da je s tabo kaj narobe. Samo poskusi to narediti stran od otroka, ker čutijo vsako tvoje čustvo... Pogledam jo in ostanem tiho. Sama pri sebi razmišljam, kakšno norico sem spustila v stanovanje. Otrok zadovoljno kokota, malo sem bila utrujena od poroda in nekaj neprespanih noči, ampak moj bog - bo minilo, sem racionalizirala situacijo. Zakaj bi jokala in kričala? No, rada imam svojega otroka.

Nekaj ??dni, tednov kasneje stojim ob oknu okoli treh zjutraj. Zunaj je snežilo. In že eno uro držim otroka, tretjič to noč. Torej skupaj tri ure. Tisti dan se nisem stuširala ali si umila zob, ker mi preprosto ni uspelo. Ni bil bolan, ni imel vročine, mislim, da so bili samo prekleti krči. In nisem imela ne moči ne poguma, da bi ga pustila jokati. Solze so mi tekle po obrazu. Od bede, od nemoči, od tega, da je miren le v mojem naročju in takoj, ko ga očka vzame ali odložim, neutolažljivo joka. Izmenjevali so se solze in jeza, ker že en mesec nisem spala več kot eno uro naenkrat, vsi okoli mene pa so bili polni modrih nasvetov, ki so imeli skupno dvoje – nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal, ker so vsi delali, jaz pa sem počivala na porodniškem dopustu. In seveda sem si sama kriva, da sem otroka navadila na naročje. Ja, to je bila moja prva misel v življenju. Takoj ko sem rodila, sem se trdno odločila, da bom otroka zbudila takoj, ko bo zaspal, pa ne bo v mojem naročju. Samo, da ga navadim na naročje. Pa kdo normalen bi hotel otroka navaditi na to.

PREBERITE TUDI: Pesem za moža, ki ponoči spi, namesto da bi pomagal pri otroku

Velikokrat sem pomislila na tisto patronažno sestro

Tisto noč sem se spomnila besed moje patronažne sestre. To in še veliko več noči po tem, nekaj juter, popoldnevov in večerov. Spomnila sem se nanjo vsakič, ko sem rekla možu – vzemi otroka, grem kričat v drugo sobo. In bolje mi je bilo. Včasih bi najraje udarila z glavo v steno, včasih sem kričala zraven otroka, potem pa sem čez čas prišla do točke, ko svojo jezo, utrujenost in bedo izražam z udarci po vratih. Možu je to naredilo živčni zlom, verjetno tudi nekaterim sosedom, meni pa je bilo super. Če bi se moj angel zbudil že desetič v eni noči, bi zaloputnila z vrati, preklinjala starševstvo, svet, evolucijo in ga mirno prišla pomiriti.

Velikokrat sem se vprašala, ali sem zato slaba mama. Sem slaba, ker občasno cvilim, zaloputnem z vrati ali želim izginiti za nekaj ur? Ja, veliko supermam in nekaj super očetov bo reklo, da sem, da si ljudje, kot sem jaz, ne zaslužijo imeti otrok. Tudi jaz sem včasih tako mislila. No, še vedno občasno pomislim na to in verjetno bom še tisočkrat iz takšnih ali drugačnih razlogov. A bodimo resnični in pošteni – starševstvo je težko, nespanje iz mene dela pošast.

Obožujem svojega otroka. To je premajhna beseda, a vsak starš ve, kako močno in nepopisno ljubi otroka, ampak ne, ne uživam desetkrat ponoči vstati iz postelje, nisem uživala v vseh tistih trenutkih, ko nisem vedela, kako ustaviti in omiliti otrokov jok, ko sem 200x morala poslušati ali peti eno in isto pesem, ker ga le to pomirja, ko nisem imela časa jesti ali ko sem preprosto izgledala kot zombi od utrujenosti.

PREBERITE TUDI: Znanstveniki trdijo: Mame prvih šest let spijo manj

Ja, pridejo dnevi, ko vsaka poštena mama joka, kriči, loputa z vrati, preklinja ... In to je normalno, pa naj o tem molčimo. In to nima nobene zveze z ljubeznijo."

Vir: Ringeraja.rs