/11 /11

VLOGA STARŠEV

Učenje branja je precej težko in zahtevno opravilo. Vendar je žal večkrat tako, da odrasli na to preprosto pozabimo in pričakujemo, da bodo naši otroci dobri bralci že zgolj zato, ker so spoznali črke in doma vsak dan pet minut glasno berejo. Žal je to premalo. Pri učenju branja naši otroci potrebujejo pomoč.

Med četrtim in devetim letom mora otrok usvojiti bralno tehniko: spoznati črke, se naučiti povezovati črke oz. glasove v besede, povezovati besede v podobe, ki mu nekaj pomenijo – v povedi. Vendar se s tem učenje branja šele začne. Med devetim in petnajstim letom mora otrok podvojiti hitrost branja, razširiti besedišče, se naučiti preleteti dele besedila in počasneje prebrati tiste, ki se jih mora naučiti. Ob vsem tem pa se mora miselno odzivati na besedilo. Priznani ameriški romanopisec John Steinbeck je učenje branja opredelil kot »največji samostojni napor, ki ga prestane človeški razum, in to v otroštvu«. Ravno zato potrebujejo otroci pomoč ne samo šolskih delavcev, temveč tudi staršev.

Ob vpisu otroka v prvi razred mi starši večkrat s strahom povedo, da njihov otrok še ne bere in ne piše. »Nič zato,« jim odgovorim, »saj ga danes vpisujete v šolo. Vse se bo imel možnost naučiti.« To sem izpostavila zato, ker ne želim, da bi prej zapisano kdorkoli narobe razumel. Pri četrtem letu nikar ne učite otroka črk – vaša vloga je povsem drugačna. Pri teh letih je treba otroku približati knjigo in mu privzgojiti lep, topel odnos do pisane besede.

Zakaj otroka naučiti brati?

– Branje otroku pomaga osmišljati svet, v katerem živi.

– Branje je najpomembnejša socialna sposobnost, ki je otroku potrebna tako v šoli kot pri igranju.

– Branje je zabavno.

– Branje je čudovit način, da otrok preživlja čas s svojimi starši.

– Branje je gotovo zelo »odraslo«, saj očka in mamica to ves čas počneta.

BERIMO S SVOJIM OTROKOM

V svoj »prenatrpan« urnik vnesimo branje. Ne uporabljajmo takšnih ali drugačnih izgovorov, zakaj danes ni bilo časa, saj je predvsem od nas odvisno, kakšen odnos do branja bomo privzgojili otroku. Pri tem pa niso pomembni ne čas ne kraj in tudi ne morda »neizpopolnjena« tehnika našega branja, saj smo za našega otroka vsekakor najboljši bralci in najboljši pevci, pa četudi to ni tako. Čas branja pa ne omejimo zgolj na branje, temveč se ob tem tudi pogovarjajmo. Naj vaš otrok zgodbo spremlja (obrnite slikanico proti njemu), vmes se pogovarjajte, z vprašanji preverjajte, ali vas je razumel, ali sledi zgodbi. Šalite se, ponavljajte, če opazite, da je kaj ušlo majhnim ušesom, skratka uživajte ob branju in ne dajajte otroku občutka, da je to le naloga, ki jo morate opraviti. Naj bo branje družinska zabava in ne obveza. Vaš trud bo zagotovo obrodil sadove. Nekega dne se bo v vaše branje vključil otrok z željo, da bi on bral vam. Nikar takrat ne opustite branja. Nadaljujte, saj ste na pravi poti.

BERIMO, DOKLER NAS POSLUŠAJO

Vzgoja bralca se ne konča z otrokovim vstopom v šolo. Večina staršev priznava, da so takrat stopili korak nazaj, misleč, da je nastopil čas, ko jih otrok ne potrebuje več, saj pozna črke in lahko sam bere. Morda je to razlog, da tretjina otrok med osmim in devetim letom pri branju nazaduje. Naš mali šolarček nas še vedno potrebuje, saj je sam med goro novih, težjih besed, ki mu jih moramo osmisliti. Potrebuje naš pogovor o vsebini, potrebuje naše šale in potrebuje naš čas. Torej, še vedno berimo z otrokom. Berimo tako dolgo, da nas preprosto ne bo želel več poslušati. Poznam mamico, ki bere svojim otrokom (in seveda oni njej), čeprav končujejo osnovnošolsko izobraževanje, in to pove z nasmehom in ponosom na obrazu. Ti otroci nimajo težav z izražanjem, pisanjem in tudi ne z učenjem. Verjamem, da bodo v življenju zelo uspešni.

VČLANIMO SVOJEGA OTROKA V KNJIŽNICO

Ne odlašajmo z vpisom otroka v knjižnico do vstopa v šolo. Naj se to zgodi najkasneje pri tretjem letu, saj so tudi predšolski otroci nepogrešljivi člani vsake knjižnice. Naj postane obiskovanje knjižnice vaša in otrokova navada. Naj si otrok sam izbere pravljico za večerno branje in naj se nauči odgovornosti, da je treba stvar, ki smo si jo izposodili, pravočasno vrniti. V okviru svojih dejavnosti nam knjižnica ponuja še marsikaj zanimivega – ustvarjalne delavnice, potopisna predavanja, pravljične kotičke … Vse to nam lahko popestri in polepša vsakdan. Tako bomo otroku čisto mimogrede in nevsiljivo približali knjižnico in knjige ter med njegove navade usidrali tudi obiskovanje knjižnice in s tem branje.

KUPUJMO KNJIGE

Otroci naj bi imeli svoje knjige spravljene na posebni polici. Res je, da so zanimive tako knjige prijateljev kot tiste, ki si jih izposodimo v knjižnici. Vendar knjig, ki so prav otrokova last, ne more nič nadomestiti. Morda zato, ker se otrok tako čuti bolj povezanega s knjigo, večkrat jo lahko vzame v roke, starši mu jo tudi večkrat preberejo. Knjige, ki so na otrokovi polici, so največkrat otrokovo prvo čtivo in zagotovo tudi ene izmed prvih, ki mu jih bodo starši prebirali. Zavedam se, da so knjige veliko finančno breme, vendar se lahko dobijo tudi po zmerni ceni. Če je to še vedno ovira, redno obiskujte knjižnico. Bistveno je, da ima otrok več priložnosti, da spozna več knjig, saj lahko le tako odkriva skrivnosti in lepote pisane besede.

Pri vzgoji bralca velja, da starši, ki nimajo bralnih navad, ne morejo vzgajati otroka z bralnimi navadami. Svojim otrokom moramo biti zgled odraslega bralca, pri nas morajo videti ljubezen in veselje do knjig.

OMEJIMO ČAS ZA TELEVIZIJO IN RAČUNALNIK

Raziskave kažejo, da ima otrok, ki gleda televizijo več kot tri ure dnevno, težave pri branju in socialnem razvoju. Dr. Caroline Snow je v svoji študiji dokazala, da v družinah, ki jim knjige niso tuje, zrastejo mladi bralci. Njeno najosupljivejše odkritje pa se nanaša na televizijo. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na branje in na katerega neposredno vplivamo starši, je omejitev gledanja televizije. Učenci iz družin, ki so omejile gledanje televizije, so pokazali opazen napredek pri razvijanju bralnih sposobnosti in izobraženosti. Izsledki raziskave so nedvoumni – čezmerno gledanje televizije lahko vpliva na otrokov umski razvoj. Raziskava pa, žal, ne določa, kje je prava meja, in tudi ne pojasnjuje, kakšen vpliv ima kratkotrajnejše gledanje televizije. Seveda pa omejevanje gledanja televizije (ali igranja računalniških igric) ne velja le za otroka, temveč za vse družinske člane, torej tudi za starše.

Omejitev gledanja televizije in ustvarjanje časa za branje vsekakor ni preprosto. Zagotovo vam bo otrok povedal, da najmlajši pri sosedovih gleda risanko že pri zajtrku. Starejši otroci bodo našli svoje utemeljitve, kaj bodo pridobili z ogledom nekega filma. Vendar pravila postavljate vi in svojim otrokom jasno povejte: »Ne, za danes je dovolj gledanja televizije!«

Zagotovite svojemu otroku čas za branje, privzgojite mu lep odnos do pisane besede, pomagajte mu pri branju in vaš otrok lahko postane bralec za vse življenje.

IN ČE SO TEŽAVE …

Vsekakor pa se nam še vedno lahko zgodi, da kljub našemu in otrokovemu trudu, branje našega malčka ni takšno, kot smo pričakovali. Takrat je naša naloga, da poiščemo pomoč. Prvi korak naj bo, da se posvetujemo z otrokovo razredničarko. Morda nam bo lahko svetovala kakšen boljši pristop k učenju branja ali pa nas bo napotila v šolsko svetovalno službo. Svetovalna delavka se bo poglobila v branje otroka in nam glede na svoje ugotovitve predlagala ustrezne poti za reševanje naše in otrokove težave. Zavedati se moramo, da z obiskom šolske svetovalne službe ne kažemo svojega neuspeha, temveč sposobnost iskanja pomoči. In tudi na tem področju naši otroci potrebujejo zgled odraslega.

Branje je torej zahtevna, težka naloga, ki je otrok ne zmore sam. Potrebuje našo pomoč, spodbudo in seveda motivacijo. Vsak otrok, ki ima priložnost, se želi naučiti brati.

Članek objavljen v Otrok in družina, november 2008