|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Willma A. K.: Dojenje je naravno

Metka Troha, 9.6.2015
O dojenju smo se pogovarjali z Willmo, mamico štirih otrok in avtorico zanimive knjige 10 P-jev za uspešno dojenje, praktični vodnik, poln nasvetov in lastnih izkušenj, ki je lahko v pomoč vsem mamicam, ki si želite dojiti svojega otroka.

image
Willma s svojimi otroki (Foto: Maja Šivec)
/31


Na slovenskih knjižnih policah nimamo prav veliko knjig samo od temi dojenja, pa še te, ki so so prevodi tujih knjig. Si se zato odločila, da napišeš knjigo 10 P-jev za uspešno dojenje?

Moja knjiga je začela nastajati, še preden sem se tega zavedala. Ker sem opazila, da me mamice sprašujejo vedno ista vprašanja, sem začela pisati članke. Določena “pravila” sem hotela poenostaviti, jih “organizirati”, delila sem svoje izkušnje in čez čas sem začela razmišljati o tem, da vse skupaj združim v knjigo. Veliko poguma in časa sem potrebovala, da sem se odločila za takšen korak. Ja, to da je pomanjkanje kakovostnih knjig samo o dojenju je tudi “košček v mozaiku” oz. je pripomoglo k temu, da sem se opogumila. Glavni razlog, da sem se le opogumila je bolj mističen. Čutila sem, da me nekaj žene, da je to nekaj, kar “moram” narediti.


Komu so nasveti, ki si jih zbrala v knjigi najbolj koristni?

Knjigo sem napisala za mamice, ki si želijo uspešno dojiti. Napisala sem jo zase oz. za meni podobne, za tiste, ki želijo veliko slikic, da lažje razumejo tekst, za tiste, ki želijo brati preprosti tekst, ki jih ne zanimajo medicinski izrazi in definicije, temveč praktični nasveti, za tiste, ki radi berejo zgodbe. Napisala sem jo za vse, ki jih strokovno, praktično ali drugače zanima dojenje.


Na začetku knjige izvemo, da je bila tvoja prva izkušnja z dojenjem zelo težka, boleča. Tudi sicer je v knjig polno tvojih osebnih težav z dojenjem. V knjigi si se precej razgalila, bralcem ponudila sebe, takšno kot si, žensko s precej težavami pri dojenju in bojem, da ti je uspelo. Imajo te tvoje osebne zgodbe poseben namen?

Sem oseba, ki težko razume sodobno družbo. Kot otrok sem najbolj uživala med počitnicami, kjer so bila vsa vrata vedno odklenjena, naša, sosedova … Zdaj tega ni več, vsak je zase, zaklepamo vrata, zapiramo se za štiri stene … Prav tako me boli, ko gledam, kako se od žensk pričakujejo ideali. Idealna postava, idealna kariera, idealna partnerka, idealna mama … V teh idealih ni prostora za napake. Vendar ljudje delamo “napake” vsak dan in po normah sodobne družbe jih poizkušamo skrit, prekriti, zapreti, zakleniti, "fotošopat" in vsaj navidezno delovati idealno. S tem, ko delim svoje zgodbe, želim “odkleniti vrata” in sebi ter drugim pokazati, da sem, tako kot smo vsi, idealen človek, prav zato, ker delam napake.


Imaš štiri drobižke in vse si polno dojila oziroma še vedno dojiš najmlajšega. Je bilo dojenje pri vsakemu otroku drugačno? Te je vsak od otrok naučil kaj novega od dojenju?

Absolutno. Menim, da ima vsaka izkušnja dojenja svoj “karakter”. Z vsakim rojstvom se rodi nova vloga mame, nov otrok in s tem seveda tudi nova izkušnja dojenja. Pri prvem otroku sem se naučila vztrajati in “z brisačo v ustih” premagati težave. Pri drugem otroku sem se naučila, da zaupam svoji intuiciji. Pri tretjem sem se naučila, da je potrebno in pametno poskrbeti tudi in predvsem zase. Zdaj pri četrtem pa se učim, da zaupam sebi in svojemu znanju, izkušnjam, saj ob upoštevanju svojih nasvetov, ki sem jih zapisala v knjigi, sem tokrat prvič doživela dojenje praktično brez izzivov. Še sama sem presenečena nad tem, kako preprosto je lahko dojenje, če imaš prave informacije in podporo.


Lahko pojasniš kaj pomeni naslov 10 P-jev za uspešno dojenje? Kateri so ti P-ji?

Ker imam rada, da je “učenje” zabavno ali vsaj zanimivo, sem se potrudila in tudi pri “navodilih”, “pravilih” za uspešno dojenje iskala nekaj, kar bi bilo zanimivo ali zabavno. Skozi čas sem “ustvarila pravilo” 10 P-jev za uspešno dojenje, 10 P-jev, ki predstavljajo enostavna in osnovna “pravila” za uspešno dojenje. Tako 10 P-jev predstavlja: Pravilno Pristavljanje, Povpraševanje-Ponudba, Ponudi Po Potrebi, Pravilna Prehrana, Počitek. V knjigi še dodajam 5 P-jev, ki so (bodoči) doječi mamici v pomoč in podporo za prvih deset “pravil.” Ti so: Pazi Pasti Porod Poišči Pomoč


Ali lahko rečeš, da je kateri od 10 P-jev za uspešno dojenje pomembnejši od drugih, najpomembnejši?

Da, Pravilno Pristavljanje je osnova uspešnega dojenja. Vsa ostala “pravila”, namigi, pomoči ne morejo koristiti, če otroček ni pravilno prisesan oz. pristavljen. Kljub temu pa je skoraj polovica knjige namenjena poglavju Pazi Pasti, ker sem si prizadevala ponuditi veliko rešitev za situacije, v katerih se lahko mamice pogosto znajdejo, ko začnejo dvomiti v uspeh dojenja.


V knjigi praviš, da je dojenje nagonsko, naravno. Ne morem pa se znebiti občutek, da je dojenje danes postala znanost. Ali delamo preveč galame okrog tega, kako je treba dojiti in kako je dojenje pomembno?

Dojenje je absolutno nagonsko, naravno. Dojenčku nihče ne daje navodil, nihče ga ne uči kako se dojiti, pa vendarle se zna dojit, še posebaj, če doživi fiziološki porod. Kadar ženska zaupa sebi, svojemu telesu, je zdrava, kadar doživi ljubeč, miren, fiziološki porod, potem ima osnove, da dojenje steče brez posebnosti ali težav. To nam brezpogojno dokazuje praksa iz celega sveta. Veliko se govori o pomembnosti dojenja, a na žalost se premalo govori in razlaga zakaj in predvsem kako je dojenje pomembno. V družbi je prevelik pritisk na mlade mamice, da morajo dojiti, a le-te imajo premalo prave podpore in pomoči. V družbi, in na žalost tudi med medicinskim osebjem, je preveč napačnih informacij o tem kako kakovostno pomagati doječi mamici, preveč se poudarjajo grami in mililitri, ure, minute, premalo je osnovnega zaupanja v naravo, premalo je individualnega in holističnega pristopa k reševanju težav …


Le 3-5 % žensk zaradi različnih zdravstevnih težav ne more dojiti. Zakaj je potem odstotek nedojenih otrok veliko večji?

Res je, določene raziskave trdijo, da le 3-5 % žensk zaradi zdravstvenih težav ne more polno dojiti. Praksa pa kaže, da je veliko več mamic, ki ne prakticirajo polnega dojenja. Menim, da je veliko razlogov za to, večinoma so povezane s psihološkimi dejavniki. Recimo:

  • velika večina mamic se prvič v življenju z dojenjem sooči v trenutku, ko postane mama, to je lahko v danem trenutku prevelika izkušnja, saj se takrat soočijo z veliko novega, tako lahko s premalo podpore ali z napačnimi informacijami dojenje prehitro opustijo;
  • dojenja se učimo neposredno, z vzgledom, a dojenja v javnosti je premalo, da bi se ga lahko učile z vzgledom, kajti mediji so dojke predstavili kot seksualni simbol, prav tako preveč ljudi dojenje še vedno označuje kot “nekaj kar počne kmetica”… tako je dojenje v javnosti marsikje tabu, tudi v naši Sloveniji (da ne bo nesporazuma - osebno kmetice zelo spoštujem!);
  • vse prijateljice, znanke pričajo, da niso imele dovolj mleka in ženska, ki bo podzavestno želela biti njim enaka oz. želela pripadat “v skupino”, se bo tudi sama znašla v situaciji, da ima premalo mleka - to je že zraslo v družbeni vzorec;
  • norme, tehtanje, grami, mililitri, minute, vse to so nenaravni in nepotrebni pritiski, stres, ki ga doživlja doječa mamica in s tem nikakor ne koristi ne sebi, ne svojemu dojenčku in nikakor ne uspešnemu dojenju;
  • doječe mamice lahko doživljajo velik stres zaradi dojenja, doživljajo velike kontraste, od tega, da ni primerno, da doji v javnosti, do tega, da se jo “ožigosa”, da je slaba mama, če ne doji, da je neodgovorna mama, ker še vedno doji otročka starejšega od 6 mesecev… ne ve več kaj je prav in kaj ne;
  • nosečnost in porod smo s časom popolnoma medikalizirali, družbeno se vedemo do nosečnosti in do poroda kot do kakšnega bolezenskega stanja, vse to potegne za seboj tudi dojenje, katerega se prav tako vedno bolj medikalizira, a žal to ne gre, polno in uspešno medikalizirano dojenje ni možno na dolgi rok;
  • medikaliziran porod ni v sožitju z uspešnim začetkom dojenja, saj takšen porod ni prijazen do mame in otročka in s tem ne omogoča osnovnih pogojev za začetek uspešnega dojenja; itd.


Zdravniki so tako rekli, sestre tako pravijo … slišimo pogosto, ko gre za dojenje. Se ti zdi, da premalo zaupamo sebi, lastni intuiciji?

Žal je res, na splošno premalo zaupamo naravi, našim občutkom, čutenju, intuiciji, predvsem pa materinskemu instinktu. Dojenje ni medicinski postopek, ki potrebuje asistenco zdravstvenega osebja. Dojenje je naraven proces, ki po potrebi potrebuje, podporo, pomoč, nasvet … Optimalno podporo, nasvete, pomoč največkrat nudijo svetovalke za dojenje ali mamice, ki so “premagale” podobne težave z dojenjem ali osebe, ki imajo sodobno znanje o dojenju in si vzamejo čas za individualen in holističen pristop. Medicinsko osebje, ki ima kredibilnost, zaradi sistema nima časa za individualno, holistično obravnavo, pa čeprav si morda to tudi samo želijo. Prav tako jih je še veliko (preveč), ki imajo še stara znanja o dojenju, ki pa so se skozi čas izkazala, da niso v korist uspešnemu dojenju, a se jih na žalost v medicini še vedno prakticira. Tukaj se vedno spomnim na zgodbico, ki je tudi v knjigi: "Deklica je gledala, kako mamica pripravlja piščanca za peko v pečici in opazi, da je kuri odrezala bedri. Deklica vpraša mamico: „Mami, zakaj si odrezala bedrci?“ Mamica ji odgovori: „Zato, ker je tako delala moja mama.“ Deklica poišče babico in jo vpraša: „Babi, zakaj si piščancu odrezala bedrci, ko si ga pripravljala za pečico?“ Babica odgovori: „Zato, ker je tako delala moja mama.“ Deklica vpraša prababico: „Nona, zakaj si piščancu odrezala bedrci, ko si ga pripravljala za pečico?“ Prababica odgovori: „Ker sem imela premali pekač.“


Se ti zdi, da nas vsi - od dobronamernih prijateljic, ki jim ni uspelo, do strokovnega osebja - mogoče preveč strašijo?

  Da, žal. Verjamem, da želijo ljudje le pomagati, a mnogo njih z napačnimi nasveti naredi več škode kot koristi. Doječa mamica je prevečkrat deležna velikega pritiska in prejme premalo kakovostne podpore. Tehtanje otročka pred in po podoju, nikakor ne pove ali je dojenček dovolj popil! To se absolutno mora nehat! Črpanje mleka z namenom, da bi mamica videla ali ima dovolj mleka je lažno, popolnoma nesmiselno! Prav tako nikakor ni koristno, da se doječo mamico spodbuja k dodajanju adaptiranega mleka in se jo poskuša prepričati, da nima dovolj mleka, ali da nima kakovostno mleko, pa čeprav se iskreno verjame, da se ji s tem učinkovito pomaga.


V knjigi si zapisala, da se »kakovost materinstva ne ocenjuje s kakovostjo dojenja.« Pa vendar, kako naj se mamica, ki ji dojenje ni steklo spopade z občutkom krive, da je zato slaba mama, da najbrž ni naredila dovolj, kar je v teh primerih precej pogosto?

V današnjem času je psihološki pritisk na mamice zelo velik, pričakovanja so kontradiktorna, velika, a praktične podpore in pomoči ni. Menim, da je za uspeh dojenja absolutno odgovoren sistem oz. družba, v kateri živi doječa mamica. Kljub temu pa vsaka ženska, mama ve, kje ima svoje meje in kakšne so njene zmožnosti, zato, če je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi ji dojenje uspelo, naj nima občutka krivde, če ji ni. Dojenje nima nikakršne veze s tem ali je mama dobra mama ali ne!


V svoji knjigi opisuješ tudi precej neobičajne poze za dojenje. Nič ni napačno, ko gre za dojenje, torej.

Absolutno! Če se bomo šli pravil dojenja, ki bodo strogo določala poze, prijeme, potem človeštvu ni več pomoči. Uspešnega dojenja se najučinkoviteje naučimo z vzgledom, ker pa ga v sodobni družbi ni dovolj ali sploh ni priložnosti, da bi se dojenja učili z vzorom in ker smo ljudje naučeni, da delamo po pravilih, se je tudi dojenja na začetku smiselno “naučiti” preko smernic oz. “pravil”. Ko se enkrat vzpostavi uspešno dojenje, potem je smiselno prepustiti se nagonu.


Ali je po tvojem družba, okolica, spodbudno naravnana k polnemu dojenju ali bolj spodbuja prilagojeno mleko oziroma dodajanje, torej kombinacijo dojenja in prilagojenega mleka?

  Družba, okolica sledi trendom in v današnji družbi trende zapovedujejo mediji. V filmih, serijah, revijah, reklamah … še vedno prevladujejo prizori, kjer se dojenčka hrani s stekleničko, kjer je steklenička simbol za dojenčka, vse to podzavestno spodbuja, “programira” družbo, da podpira to kar vidi. A nekaj se spreminja, saj v zadnjih letih opažam, da se družba počasi, a vedno bolj odpira do dojenja, predvsem do dojenja v javnosti, kar me zelo veseli. 


Je mogoče v nedojenju v javnosti razlog za to, da nam ne gre dojenje tako zlahka?

Menim, da je to eden od glavnih razlogov, ja. Dojenje se najučinkoviteje uči preko vzora, preko opazovanja drugih kako dojijo in če tega ni, potem so težave z dojenjem usojene. Večina mamic se z dojenjem prvič sooči v porodni sobi, to je zelo žalostno dejstvo. Brez dvoma verjamem, da bolj kot bo družba izpostavljena dojenju, bolj bo dojenje normalno, več bo mamic, ki bodo polno in uspešno dojile.


»Nimam pravih jošk« je naslov enega od poglavij v knjigi. Drži, da je to lahko problem, ali je to dejansko samo mit? Je dojenje sploh kaj povezano s tem, kakšne prsi imamo?

Ženske imamo različne dojke, bradavice, to je dejstvo in oblika dojke lahko vpliva na začetne izzive pri vzpostavitvi uspešnega dojenja. Praktično nemogoče pa je, da zaradi oblike, velikosti dojke ali bradavice dojenje ni možno. Torej ja, res je, da nekatere dojke potrebujejo več strpnosti in morda celo posebnega znanja, da se vzpostavi uspešno dojenje, a tega je mnogo manj, kot si morda mamice mislijo, zato ni potrebno, da mamica takoj pomisli, da ima “problematično” dojko ali bradavico. Verjetnost, da je temu res tako je zelo majhna in ne glede na morebitne težave, večkrat gre samo za to, da je potrebno otročka pravilno pristaviti in nič drugega.


Je dovolj poskrbljeno za mamico in dojenčka že v prvih minutkah po rojstvu, da čim prej pride do prvega podoja? Imajo mamice na splošno dovolj spodbude in podpore s strani osebja v porodnišnicah za uspešno usvajanje dojenja?

Trenutno v Sloveniji 12 od 14 porodnišnic nosi naziv “Novorojencem prijazna porodnišnica”, kar pomeni, da teh 12 porodnišnic mora zadostiti tem desetim korakom: 1. imajo napisna navodila o dojenju, s katerimi so seznanjeni vsi zdravstveni delavci, 2. zdravstveni delavci so izobraženi o postopkih, kako ta navodila uresničiti, 3. vse nosečnice so poučene o prednosti dojenja in pravilnih postopkih, 4. materam pomagajo vzpostaviti dojenje v prvih 30 minutah po porodu, 5. materam pokažejo, kako dojiti in ohraniti mleko, v primeru, da so ločene od otroka, 6. otročku dajejo tekočino ali mlečni nadomestek le iz medicinskih razlogov, 7. izvajajo “rooming-in”, ki omogoča sožitje matere in otroka 24 ur na dan, 8. spodbujajo dojenje na zahtevo novorojenčka, 9. dojenim otročkom ne dajejo dude, 10. pospešujejo ustanavljanje skupin za podporo dojenja po odpustu iz porodnišnice. To se lepo sliši, a večina prakse kaže drugo zgodbo, kar je jasno razvidno iz rednih pričanj mamic in tudi iz pričanj zdravstvenega osebja, kot se je izkazalo na porodni konferenci "The Ancient Wisdom and Modern Science of Childbirth" v Mariboru, oktobra 2014.

Prvi podoj, v prvi uri po porodu je iz zelo veliko razlogov zelo pomemben, prav tako prava podpora v prvih dneh po porodu, zato me boli srce, da je še vedno izjemno premalo zdravstvenih delavcev, ki imajo to kakovostno znanje in sposobnost. Veliko preveč je še tistih, ki recimo mamici svetujejo tehtanje pred in po podoju, ali neutemeljeno črpanje mleka … Preveč osebja, ki doječi mamici svetuje, nima primernega izobraževanja in aktualnega znanja. Upam, da se bo to kmalu spremenilo!


Ali mora biti ženska pred dojenjem o tem dobro podučena, informirana ali je bolje, da o tem čim manj ve in se samo prepusti svojim in novorojenčkovim občutkom?

Namenjeno nam je, da se dojenja učimo z vzgledom in ker tega v naši sodobni druži nimamo, so znanje in priprave na dojenje tiste, ki lahko ženski omogočijo, da bo imela dovolj dobre pogoje za vzpostavitev uspešnega dojenja. Hkrati pa je pomembno, da se mamica zaveda, da je njena intuicija, njen materinski instinkt tisti, ki “premaga” vso znanje. Menim, da je idealna kombinacija znanje in pripave z zdravo mero “prepuščanja” občkutkom.


Nas to, da smo dovolj podučene, lahko obvaruje, da v svoji nevednosti ne podležemo nasvetom, ki nam jih mogoče prehitro ponudijo v porodnišnici (recimo, da dojenček ni dovolj nahranjen, da moramo začeti dodajati prilagojeno mleko, da ne bo šlo …)?

Absolutno! Popolnoma se strinjam s tem, da je dobra pripravljenost in znanje tisto, kar nas lahko “reši” pred tem, da podležemo nasvetom, ki morda niso popolnoma utemeljeni.


V knjigi si absolutno proti dojenju po urniku. Zakaj? Zakaj je potem tako v navadi, da dojimo po urniku?

Zakaj bi morali dojenčki jesti po urniku? A mi odrasli jemo po urniku? Zakaj potem to pričakujemo od dojenčka? Smo odrasli kdaj bolj ali manj lačni, žejni, potrebni tolažbe …? Ko se zavedamo, da dojenje ni samo hranjenje, se zavedamo, da dojenje po urniku nima nikakršnega smisla. Vsi ljudje, ki znamo izražat svoje potrebe, jih izražamo po potrebi, ne po urniku. Lakota, žeja, ljubezen, toplina, objem, pripadnost, varnost … nimajo urnika!


Ali sploh obstaja univerzalni recept za uspešno dojenje?

Ja, zaupaj naravi, zaupaj občutkom. Na splošno pa sta dva najbolj pomembna efekta za uspešno dojenje, prvi je pravilno pristavljanje, brez tega uspešno dojenje ne obstaja, in pa “ponudi po potrebi”, s tem, ko se otročka brezpogojno pristavlja na dojko po potrebi, se zagotovi, da se dojenčku zadostijo različne potrebe in dobi zadostno količino mleka.


Willma, imaš še kakšno spodbudno misel za (bodoče) mamice, nasvet, željo ...

Če bi verjela v čarovnijo, bi trdila, da je dojenje čarovnija ljubezni. Doživeti dojenje je prvinsko in želim si, da bi vsaka mama, ki si želi dojiti, doživela to ljubezen, prvinsko žensko v sebi. Želim si, da bi vsaka mama, ki si želi dojiti, imela pravo, kakovostno podporo in pomoč. Pomembno je, da mama verjame vase, da se ima rada. “Rada se imej takšna, kot si, ker si popolna točno takšna kot si! Bodi ljubeča do sebe, do svojega telesa, do prevelikih, premalih ziz ali riti, do nepopolnega ali popolnega telesa, frizure, nosu… Poglej se v ogledalo in si podari nasmeh. Verjami, da si zasluži najboljše!”


Informacije o knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje najdeš TUKAJ.


Rak dojk: Dojenček je svoji mami rešil živ...
Zahvaljujoč svojemu šestmesečnemu sinu in dojenju, je tale mamica pravočasno odkrila tumor na dojki. Izjemna zgodba s sr...
14
Otroci nas gledajo in ne poslušajo
Kako poskrbeti za harmoničen in partnerski odnos, za srečo svoje družine? Kako pri otroku krepiti vztrajnost, optimizem,...
5
Hojica in skokec: da ali ne?
Fizioterapevtko Špelo Gorenc Jazbec smo vprašali, kaj meni o uporabi hojice in skokca.
3
Kako postati najboljša mama?
Vse od hormonov pa do strij, bolečega poroda in menjanja plenic je materinstvo pustolovščina brez primere. Čuječnost vam...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


VIDEO: Načini za podiranje kupčka
video
Med hranjenjem dojenčki poleg mleka zajamejo še zrak, zato jim podiranje kupčka pomaga, da te zračne mehurčke spravijo i...
Nastavki za dojenje - so res v pomoč?
Nastavek za dojenje je umeten cucelj, ki ga matere uporabljajo preko svoje prsne bradavice med dojenjem otroka. Ti naj b...




Šola za starše
Michonne RR

Ali ste v nosečnosti obiskovale šolo za starše?