Ob starših naj bi otroci bili slišani.

/11 /11

Otrok potrebuje našo bližino

Vsakemu otroku ob rojstvu pripadajo občutki brezpogojne ljubezni staršev, pripadnosti, zaželenosti, varnosti, bližine, nežnosti in topline. Odvisni so od nas, od naše odzivnosti na njihove potrebe. Potrebujejo nas, da jim pomagamo razumeti svet, jih pospremiti k samostojnosti in jim omogočiti varnostno mrežo, v katero se lahko vedno zatečejo. Ob starših naj bi otroci bili slišani.

Dojenčkov jok nam nekaj sporoča. V nas vzbuja nemir in skrb, težnjo, da bi ga čim prej potolažili. Ne preslišimo svojega notranjega glasu! Sledimo naravnim vzgibom, ki jih imamo v sebi.

Malčkov izbruh trme nas kliče po bližini. Potrebuje nas, da mu pomagamo razumeti, kaj se z njim dogaja. Da mu pomagamo razložiti čustva, ki so ga preplavila. Tako ga naučimo, kaj določeno počutje pomeni in kasneje si bo lahko razložil sam. Brez našega odziva pa ne bo vedel, kaj se mu je zgodilo.

Starševske skrbi običajno izhajajo iz staršev samih

Velikokrat slišimo skrbi staršev: »Še vedno hodim z njim spat, pa je star že tri leta. Nikakor se ne zna zaigrati sama. Niti kosila ne morem skuhati, ker mi je vedno pod nogami. Dokler se ne uležem k njemu ali mu dam roko, nikakor ne more zaspati.« V takšnih in mnogih drugih trenutkih smo potrebovani. Malčki nas kličejo k sebi, nam pa je to lahko v breme in napor. Lahko se počutimo jezni, besni, nemočni in razočarani. Ravno se lotimo gospodinjskih opravkov, pa nas že kličejo. Kaj narediti?

Pomislite nase.

V usklajevanju treh svetov (družine, gospodinjstva in službe) pozabljamo, da je pomembno, kako se počutimo sami. Ali smo naspani? V konfliktu s partnerjem? Nezadovoljni v službi? Lažje bomo nežnejši do otrok, če bomo nežni do sebe. Če nam bo mar naše lastno počutje. Se imeli radi in poskrbeli za svoje zadovoljstvo. Potem bomo zmogli spoštljivih odzivov in umirjenega zadovoljevanja potreb oziroma reševanja zahtev pri otroku. Zmogli bomo postaviti mejo na način, ki ne bo prizadel, ampak bo vzgajal.

Nežnost do sebe

Če sami nismo bili deležni spoštljivih, umirjenih in nežnih odnosov v družini, kjer smo rasli, nam lahko izražanje stisk naših lastnih otrok prebuja mnogo bolečih spominov. Ali pa se sprašujemo, ali ni »trda roka« naših staršev obradila sadove. Pa vendar, če pogledamo v sebe, se poskušamo začutiti, prebudimo hrepenenje po nežnosti. V partnerstvu si želimo objemov, dotikov, prijaznosti in nežne bližine. Iščemo odnose, v katerih se bomo dobro počutili in bili slišani. Da nam bo nekdo stal ob strani, ko ga bomo potrebovali. Da si bo vzel čas in se odzval, na naš klic po bližini.

Nikoli ni prepozno prebuditi nežnost do samega sebe. Ponovno možnost si lahko damo v varnem in zaupnem partnerskem odnosu, kjer smo iskreni do sebe in partnerja, ali pa poiščemo terapevtsko pomoč. Otroci prebujajo naše bolečine. In če ugotovimo, da se vedno zapletamo v podobne težave, da nas bremenijo določeni občutki, je odlična priložnost, da stopimo korak naprej in poskušamo razrešiti osebno stisko. Le sami smo odgovorni za svoje počutje.

Nežno, a odločno k samostojnosti

Da bodo otroci v sebi prebudili željo po raziskovanju, po preizkušanju novih stvari, po sklepanju prijateljstev, si morajo najprej zagotoviti varno izhodišče. Da nam pripadajo in lahko zaupajo, da jim bomo stali ob strani. Ker se trudimo ponuditi ramo vsakič, ko to potrebujejo. Ker smo tukaj za njih. Ko bodo na mnogo načinov v času odraščanja to preverjali, bodo lahko samostojno stopali naprej. Če te varne baze ne bodo začutili, se nas bodo prestrašeno »držali za krilo« in ne bodo želeli izpustiti izpred oči. Potrebujejo nas, da jim postavljamo meje in tako omogočamo občutek varnosti.