|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Živali so naši prijatelji

Helena Primic, 8.5.2019
Otroci so po naravi iskreni in pošteni, zato jih tudi glede odnosa do živali ni treba ničesar novega učiti, vse že nekako intuitivno vedo oziroma je v njih.

image
Živali res niso ljudje, so pa živalske osebe.
/11


Tokrat smo se pogovarjali s Ksenijo Vesenjak Kutlačić iz Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, ki s svojo domačijo Koki tudi z zgledom dokazuje, da imamo ljudje lahko sočuten odnos do vseh živali. Ne le psičkov, muck in drugih "klasičnih" domačih ljubljenčkov.

Domačijo nekajkrat na leto ob posebnih delovnih akcijah obiščejo tudi družine in otroci, ki se z veseljem stisnejo tudi h kravi, svinji in kokoški. Živalim, ki jih po navadi srečujejo na krožniku. 

 

Otroci po naravi ljubijo živali in bi verjetno vsi po vrsti bili vegetarijanci, če bi v živo videli, kako nastane zrezek. Kaj se zgodi skozi otroštvo, da odrasle trpljenje rejnih živali množične proizvodnje mesa več ne gane?

Otroci so po naravi iskreni in pošteni, zato jih tudi glede odnosa do živali ni treba ničesar novega učiti, vse že nekako intuitivno vedo oziroma je v njih. Tisto, česar ne smemo narediti, je, da v njih zatremo sočutje in vse te plemenite lastnosti, s katerimi so prišli na svet. Kar pa žal večina staršev storimo. Pa v resnici ne smemo kriviti staršev, saj je takšen sistem zahodnega civiliziranega sveta, ki v naravi in živalih ne vidi sopotnikov, s katerimi sobivamo.

Sodoben sistem človeka postavlja v center vesolja in mu dovoljuje, da je vse njegovo in zanj. Pa dlje od resnice, seveda, ne bi mogli biti. Tako iz iskrenega in srčnega otroka zraste egoističen posameznik, ki je prepričan, da je namen njegovega življenja, da se ima fajn, da dobro je in pije. Pa ni važno, na čigav račun. Toda ne smemo pozabiti, da so vsi ti nesočutni odrasli nekoč bili otroci, ki so nekje na poti pozabili, kdo zares so.

 

Ljudje smo v resnici zelo diskriminatorni do živali - kot da so mucke in psički več vredni od krav in svinj. Ker so manjši, bolj mehki in luškani. Kakšne so vaše izkušnje z rejnimi živalmi, ki živijo svobodno življenje?

Seveda med živalmi ni nobenih razlik. Ljudje smo tisti, ki živali delimo ter si na podlagi sodb in predsodkov, ki so družbeno in kulturno pogojeni, ustvarimo razlike.
Srce prav vsem živalim bije enako. Vse živali nosijo v sebi enega najbolj iskrenih in zvestih pogledov. Imajo nas neskončno rade tudi takrat, ko se sami pozabimo imeti radi. Verjamejo v nas, ko sami izgubimo vero. Sprejemajo nas točno takšne kot smo, nam odpustijo napake in nikdar ne izgubijo zaupanja v nas.

In imajo pogosto prav čudežno moč. Ko sem na primer žalostna in mi po licu tečejo solze, pujsa Stella, ki sem jo rešila zakola, nasloni glavo na moje rame in jih poliže. Znano je, da se mačka uleže na tisti del človeškega telesa, ki ima bolečine, in ga lahko dobesedno čez noč pozdravi. Kolikokrat je brati o psih, ki so odkrili tumorje pri ljudeh. Ali konjih, ki so človeka rešili pred nesrečo in umrli namesto njega.

Ali ste vedeli, da če ženska pod srcem nosi malo detece, bo to krava začutila že takrat, ko se bodoči mamici o tem še sanjalo ne bo? In verjeli ali ne, divja svinja zaščitniško čuva in brani nosečnico, saj jo jemlje kot del svoje črede. Vse to vem iz lastnih izkušenj, saj sem vse to sama doživela.

Zavod Koki

Kdaj pa se je začela vaša ljubezen do živali oziroma kakšen je bil vaš odnos do živali, ko ste bili deklica?

Z živalmi sem se počutila povezano od nekdaj. Morda je to povezano tudi s tem, da sem bila kot otrok precej bolna in zato v domačem varstvu. Tako sem z varuško in starši velikokrat gledala dokumentarne serije o živalih, ob katerih sem tako rekoč odraščala. Ker smo zaradi dedka, ki je bil učitelj, živeli na kmetijski šoli, sem veliko časa preživela na okoliških travnikih. Zanimale so me žuželke, ta svet v malem. Svet narave me je fasciniral.

Povedano po pravici, vse do prihoda v srednjo šolo nisem čutila posebnega zanimanja za ljudi in tipične otroške reči. Veliko raje sem bila v družbi živali. Počutila sem se kot ena od njih. Pa vendar nisem opazila milijarde rejnih živali, ki jim ljudje delamo največjo krivico. Z vso skrbnostjo sem pobrala ptičjega mladiča, ki je padel iz gnezda, in ga vrnila vanj medtem, ko sem povsem brezbrižno pojedla piščančjo perutko. In tako dalje. Prepričana sem bila, da imam rada živali, a sem nehote sodelovala pri grozljivih praksah, skozi katere morajo ta nedolžna bitja. 


Če otroci ne vedo, si pa odrasli zatiskamo oči. Zaupajte nam, kateri so tisti najbolj grozljivi postopki, ki so jim podvržene rejne živali v množični proizvodnji mesa, mleka in jajc?

Vedno pravim - smrt ni najhuje, kar nas doleti v življenju. Pravzaprav čaka vsakega od nas. Najhuje je, ko v nas umre vse tisto, za kar je vredno živeti. Rejnim živalim ljudje vzamemo življenje že veliko prej preden jim prerežemo vrat. Njihovo trpljenje se začne z dnem, ko jih zapremo v ujetništvo brez letnih časov, v sterilna okolja brez zemlje, sonce in vode. Ko jih prikrajšamo za socialne stike znotraj in zunaj svoje vrste ter za naravno razmnoževanje.

Ali ste vedeli, da velja svinja za eno najboljših mam, ki med dojenjem svojim pujskom brunda. Toda na svinjskih farmah so prisiljene vzgojiti naraščaj v porodnih boksih oziroma kletkah, kjer lahko samo ležijo in se vstanejo. V naravi bi mati svinja spletla gnezdo iz vej, listja in slame ter ga skrbno skrila. Ter svoj naraščaj z veliko ljubezni in potrpljenja učila vsega, kar je treba vedeti o življenju svinje. Toda v kletki ne more početi ničesar od tega. Poleg tega pa mora gledati, kako njene male pujske, stare le teden dni, ljudje na živo kastriramo (zaradi boljšega okusa mesa), jim kupiramo/režemo repke, pulimo zobe in jih napolnimo z antibiotiki. In mama svinja lahko to le nemočno gleda, saj jih zaprta nikakor ne more zaščititi. Večje nemoči si kot mama ne morem predstavljati.

In potem kokoške. Tudi one so izjemne mame. Pa smo s selekcijsko vzrejo tako zelo posegli v njihovo naravo, da smo jim odvzeli nagon kločenja/valjenja jajc, tako da sodobne kokoši nesnice sploh ne vedo, kaj naj počnejo z jajci. Sploh ne vedo, da so to njihovi potencialni potomci. Da o tem, da kokoš nikdar ne vidi petelina, sploh ne začnem. Zaradi umetnega osemenjevanja so namreč petelini povsem odveč. Piščanci moškega spola so zato v obratih jajčne industrije takoj, ko določijo spol, živi zmleti ali uplinjeni. Ker za jajčno industrijo niso koristni.

Zavod Koki

Tudi kravam odvzamejo njihove dojenčke-teličke le nekaj ur po skotitvi, ker so za mlečno industrijo nekoristni. Ne smemo pozabiti, da krava nima mleka zato, ker je pač krava, temveč zato, ker je mama. Njene mlečne žleze ga proizvajajo le zato, ker ima mladiča.

Ni čudno, da delavci v klavnicah (in prevozniki živali) trpijo za številnimi psihološkimi težavami, alkoholizmom in nasiljem v družini.

 

Toda, kaj pa ekološka reja, ki se trudi rejnim živalim omogočiti čim bolj spoštljive in naravne življenjske pogoje?

Svoj pogled vam bom poskušala približati z naslednjim primerom. Dobro znano je, da na Kitajskem jedo pse. Imajo celo festival pasjega mesa, na katerem so psi v kletkah, kar je zares videti grozljivo tudi za tiste, ki niso pasji ljubitelji. In sedaj si predstavljajmo sledeče: Bomo meso tega psa pojedli s kaj manj slabe vesti, če nam bodo zagotovili, da je bil pes ekološko vzrejen oziroma da so v času življenja z njim lepo ravnali? Nam je zaradi te informacije kaj manj težko pojesti tega psa? No, za to gre.

Ogromno aktivistov se bori proti temu festivalu in reji psov za meso. Nikoli ne zahtevajo, naj se pogoji reje psov izboljšajo, temveč zahtevajo nepreklicno ustavitev reje psov za meso. In enako velja za vse ostale živali.

V resnici gre za odnos do živali, ki res niso ljudje, toda so pa osebe. Živalske osebe.
Kdor misli, da živali nimajo duše, jim ni nikdar zares pogledal v oči. Živali so naši sopotniki in
prijatelji. Kako jim lahko sploh storimo kaj žalega? Saj večina ljudi tega osebno ne zmore. Toda, če živali sam ne moreš ubiti, za to kruto dejanje ne bi smel plačati nekomu drugemu.

 

Ali torej družine, ki imamo rade živali, pa vendarle (še) nismo vegetarijanci, lahko sploh kaj naredimo razen tega, da se odpovemu uživanju mesa?

Mislim, da si moramo najprej priznati, da zares vemo, kaj delamo. Ozavestiti, da imamo problem, ker v tem krutem odnosu do živali na posreden način sodelujemo. Da tega problema ne zanikamo v smislu Kaj pa solata, ona tudi joče, ko jo utrgamo? Da torej problema ne odrinjamo od sebe, temveč se soočimo, da sodelujemo v nečem, kar je hudo narobe.

Naslednja stopnja pa je po navadi ta, da se začnemo zavedati, da s tem ne škodimo samo živalim, temveč tudi sebi. Smo namreč to, kar jemo. In hrana, ki vsebuje toliko trpljenja, zagotovo ne more biti dobra za naše telo. Moram priznati, da sem pred leti sama iz jedilnika naše družine umaknila meso ne zaradi živali, temveč zaradi zdravja otrok. Ko sem namreč gledala jedilnike mojih dveh starejših sinov, sem se zgrozila. Kolikokrat na dan je bilo meso v šoli, potem pa še doma (ker mi je bilo enostavneje pripraviti zvečer po službi nekaj na hitro). Vsi v družini smo tako nehali jesti meso najprej zaradi zdravja, nato pa zaradi živali in zavedanja krivic, ki jim jih povzročamo, ki je žal prišlo veliko pozneje.

Če želimo sebi in svoji družini dobro, potem ne pozabimo, da so ajdova kaša z jurčki, krompir, kaše, rižote in testenine veliko boljše za zdravje kot zrezek bitja, ki si je želelo živeti in ga je nekdo ubil namesto nas. V resnici je meso še najlažje odstraniti z družinskega jedilnika. Prepričana sem, da lahko ta hip prav vsi brez težav takoj postanemo vegetarijanci.

Zavod Koki

 

Vegetarijanci ali veganci? Je za žival trpljenje tudi to, da ji vzamemo mleko, jajca?

Seveda žival neposredno ne trpi, če ji ukrademo jajce ali mleko. Nič bolečega ni v tem, da bi to lahko označili za trpljenje. Vendar pa postane zadeva zelo drugačna, ko pogledamo v zakulisje. Takrat pot do mleka ali jajc še zdaleč ni tako nedolžna kot je videti na prvi pogled.

Kot že rečeno - krava ima mleko zato, ker je mama, ne zato, ker je pač krava, ki daje mleko, kot so nas učili v šoli. Mleko ima za svojega mladiča, prav tako kot človeška mama. In ker njeno mleko želimo mi, ga teliček ne sme, logično kajne? Zato so na mlečnih farmah telički odveč takoj, ko krava dobi mleko, zato jih kmalu po skotitvi ločijo od mame, v roku nekaj tednov pa odpeljejo v klavnice. Če se malo bolj poglobimo in vživimo v kravjega dojenčka oziroma telička - v trebuhu svoje mame je bival devet mesecev, nato pa so ga kmalu po tem, ko je prišel na svet, odpeljali od mame, čez nekaj tednov pa ubili. Vsaka mama bo gotovo razumela veličino te bolečine.

Ko gre za mlečno industrijo, ne gre za to, da bi malo mleka spil teliček, malo pa bi bilo za ljudi. Takšno delitev v nekem sobivanju bi tudi sama razumela in se mi zdi sprejemljiva. Tudi sama bi svoje mleko dala živalski mami, če bi ga potrebovala. Toda mi ljudje naredimo nekaj čisto drugega - kravam vzamemo vso mleko, ki je namenjeno njenemu mladiču, za hvaležnost pa oba pošljemo v klavnico - telička po nekaj tednih, kravo pa v roku petih let, ko ni več "rentabilna".

Tako da v resnici ne gre za vprašanje Vegetarijanstvo ali veganstvo?, temveč za osnovne moralne vrednote. Si predstavljate kakšna hvaležnost človeka je to - njegovi otroci so zrasli ob kravjem mleku, krava in njen otrok pa gresta v zahvalo dobesedno v pekel/klavnico?

In isto velja za kokoši. Po enem letu jim nesnost pade, v zahvalo, da so nam vsak dan dala jajce, jih na farmi naložijo na tovornjak, ki jih odpelje v klavnico. In da tega, v kakšnih pogojih te kokoši živijo, niti ne omenjam. Ptice, ki imajo krila, stlačimo v kletke, kjer se gnetejo ena na drugi. Eno leto. Nikdar ne vidijo sonca, brskajo po zemlji in razprejo peruti. Ko sem prvič obiskala farmo na Pohorju z desettisoč nesnicami v kletkah, je bilo moje prvo vprašanje lastnikom Ali vi jeste jajca? Po tem, kar sem videla, sama namreč ne bi mogla pojesti niti enega jajca več. Uboge ptice, ki zavoljo jajc nikdar ne dočakajo sončne svetlobe. Občutek je bil zares grozljiv.  

To pa še ni vse. S selekcijsko vzrejo kokoši za jajca smo dobesedno uničili njihove reproduktivne ograne. Nenaravno je, da kokoš znese 300 in več jajc na leto. In normalno je, da ima to - kot vse, kar ni naravno - katastrofalne posledice za njeno telo. Kadar takšne kokoši živijo dlje, je najbolj pogost vzrok smrti prav okvara reproduktivnih organov. Človek tudi na ta način močno posega v naravo in prav nič od tega ni več naravno, na kar se tako radi sklicujemo. 

 

Človek in njegova družba sta očitno pošteno zašla. Kako se lahko iztrgamo iz tega začaranega kroga? 

Ko gre za rejo živali, se mi zdi vse narobe - od tega, kako ravnamo z živalmi, do tega, kakšen položaj zaseda človek. Meni osebno so za vzgled staroselska ljudstva, ki smo jih seveda oropali (podobno kot živali) vsega. Toliko let se trudim vračati zemljo živalim. Ugotavljam, da bi zemljo morali vrniti ne le živalim, temveč tudi ljudem. Po mojem prepričanju je največje zlo, ki ubija tudi človeško dušo, industrija. Rešitev vidim v samooskrbi - da ima vsak človek svoj kos zemlje in svoj mir. Mislim, da bi morali začeti tako. Vse ostalo bi potem steklo samo od sebe. Problem je, da se človek več nima rad, zato ne more imeti rad tudi koga drugega. Sodoben človek si ne želi dobrega, saj če bi si, ne bi nikoli tako ravnal z drugimi živimi bitji.

 

Nam lahko za konec poveste eno lepo, spodbudno zgodbo, povezano z živalmi, ki živijo srečno živalsko življenje na vaši domačiji? 

Nekoč je živela pujsa Stella, ki so jo v prikolici peljali na zakol za koline. Toda ta pujsa je hotela biti svobodna in je bila zelo pogumna, zato je skočila iz slabo zavarovane prikolice. Prvič je stala na travi in pod soncem, vsa v stresu in strahu. Njene oči so bile polne bolečine, a hkrati presenečene, ko je gledala svet okoli sebe, saj doslej ni poznala drugega kot beton in rešetke. Okoli Stelle so se zbrali kmetje, s steklenicami v rokah so jo precej prostaško želeli zbasati nazaj na prikolico. Na srečo se je mimo pripeljala ljubiteljica živali Ksenija, ki je začutila dolžnost, da pomaga ubogi Stelli. Ksenija je obrnila avto in jo pomagala spraviti nazaj na prikolico. Bilo je očitno, da je Stella v hudih bolečinah, čeprav ni dala od sebe niti glasu. Ksenija ni dolgo razmišljala in je kmeta prosila, če lahko kupi Stello. Kmet ni bil takoj za kupčijo, toda po nekaj urah se je pripeljal pred Ksenjino hišo in se strinjal s prodajo Stelle, saj pujsa tako ali tako ne vstane. Stella si je namreč zlomila nogo. Ksenija je poškodovano Stello odpeljala na rentgen, poskrbela za njeno zdravljenje in tako Stella še danes srečno živi na Ksenjinih travnikih.

Stella je postala ena najbolj sočutnih članic Ksenjine velike človeško-živalske družine. Stella je tista, h kateri se otroci najraje stisnejo ali ji kaj preberejo. Je namreč zelo sočutna pujsa, ki zelo dobro prepozna žalost, prav tako pa odlično prepozna ljudi, ki nimajo dobrih namenov. Stella je namreč tristo kilogramov ljubezni. Po njej je Ksenija poimenovala zbirko slikanic Stelline povestice. Prva - Stella in deček z modrim traktorjem - je izšla prav te dni. In to je resnična zgodba o moji Stelli. 


Več o Kseniji Vesenjak Kutlačić in Zavodu Koki najdete na tej povezavi.

 

Zavod Koki

Previdno pri izbiri otroške kreme za sonče...
Je za otroka zares najboljša zaščitna krema za sončenje z najvišjim zaščitnim faktorjem? V članku preveri, kako izbrati ...
4
Koprivnica pri otroku
Koprivnica ali urtikarija je zunanji izraz akutne alergije in neprenašanja določenih snovi. Velikokrat vzroka zanjo ni m...
4
Atopijski dermatitis: Kako ga prepoznamo?
Kaj je atopijski dermatitis, kako ga prepoznamo? Kako ga zdravimo in zakaj je ta bolezen v porastu?
4
Nasveti za dojenčkovo varnost
Nesreča nikoli ne počiva. Pripravili smo nekaj varnostnih napotkov.
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Ne podcenjujte vrednosti mirne porodne izk...
Dogaja se, da pride ženska na porod trdno prepričana, da se bo prepustila porodnemu procesu in da bo spontana, toda ko g...
Dojenje je OK, dokler je obema OK
Če se mama po treh mesecih muk in poskušanja vzpostavitve polnega dojenja odloči, da ne bo več dojila, je to pravilna od...




jutranja tabletka
nimavezee

ali je pomembno s cim sem spila jutranjo tabletko..spila sem jo s kokakolo pise pa da je treba z vodo..vse tablet3 pijem s sokom oz.s vim podobnim zato nisem bila pozorna..hvala za odg.

ni problema (76%)

je problem (24%)


Število vseh glasov: 128

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!