/11 /11

Otrok se od pričetka življenja sam od sebe loteva dejavnosti, ki postaja postopoma čedalje bolj sistematična in ustvarjalna, torej vse bolj podobna delu. To je otroška igra.

Psihologi skušajo pojasniti njen smisel na različne načine. Nekateri mislijo, da se otrok igra zaradi presežka moči in telesne energije v sebi. Drugi domnevajo, da otrok nezavedno ponavlja v igri ves svoj razvoj človeštva. Obstaja mnenje, da otrok v igri tudi sprošča čustveno napetost. Ni dvoma, da je igra zelo koristna za otroka, ne glede na teoretično mnenje o njenem smotru. Igra precej vpliva na otrokovo telesno rast, na razvoj njegove inteligence, na pridobivanje izkušenj in znanja, potem na otrokovo čustveno življenje in na njegov razvoj v družbeno bitje. . V igri spoznava tudi fizično okolje in pravila, ki vladajo v njem. Na podlagi pridobljenih izkušenj ustvarja pojme, uči se mišljenja in poskuša reševati probleme, s katerimi se srečuje.

Igra otroku omogoča, da spoznava vrstnike, uči se soočanja z drugimi ljudmi, pridobi si strpnost, tovarištvo, obzirnost, občutek za sodelovanje. . Otrok se preko igre vživlja v razne vloge, ki jih opaža pri doraslih osebah. Kaže čustva do njih bodisi pozitivna, bodisi negativna. Z otrokovo rastjo pa se spreminja tudi vsebina iger. Tako se pojavi:

• prosto igranje

• posnemvalno igranje

• konstruktivno igranje

PROSTO IGRANJE

Prosto igranje pri otroku opažamo v prvih dveh letih. Igra se sam, tako da raziskuje svoje telo. S tem si pridobiva temeljne izkušnje o sebi in svojem okolju.Pri tej vrsti igre ga ne smemo ovirati.

POSNEMOVALNO IGRANJE

Pojavi se v tretjem letu. Otrok tu posnema različna dejanja odraslih. Temu pravimo tudi imitativna igra. Otrok v igri aktivira svojo domišljijo in jo projicira v predmete okoli sebe. Za nežive predmete ima živa bitja, negibne stvari ima za gibljive. V lutki vidi svojega otroka in ravna z njo kakor, da je sposobna jesti, govoriti, spati. To vrsto igre imenujemo personifikacija ali poosebljanje.

KONSTRUKTIVNO IGRANJE

Pojavi se proti koncu predšolske dobe, ko ima otrok 5, 6 let se igra čedalje bolj ustvarjalno. To se pravi, da rad sestavlja, gradi razne predmete, zida hišo, šiva oblekice za lutke. Zunanji videz tistega, kar je naredil postaja čedalje bolj pomembnejše, kaže se občutek za lepoto in vedno bolj je kritičen do svojih izdelkov. Otroci se radi v tem obdobju igrajo družabne igre. Pri tem se lovijo, igrajo skrivalnice, žogajo. Poleg tega se začnejo zanimati za otroško tombolo, domino, karte Črnega Petra in Človek ne jezi se.

DIDAKTIČNE IGRE

Didaktične igre so igre z nalogami, ki zahtevajo in hkrati razvijajo duševne funkcije, sposobnosti, aktivnosti, ki so potrebne za doživljanje, dojemanje, ustvarjanje,poustvarjanje, z otrokom privlačno vsebino in s pravili, ki so lahko bolj ali manj zahtevna.

Cilj didaktičnih iger je otroku ponuditi možnost, da preko njih osvoji določeno zmožnost. Otroke spodbujamo k natančnemu opazovanju ter k ugotavljanju razlik in podobnosti v obliki, velikosti in barvi.

T. Bruce (1996, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2001) opozarja, da didaktične igre vedno ne spodbujajo otrokovega učenja, temveč ga lahko v določenih situacijah celo zavirajo. Visoko strukturirane igrače so oblikovane tako, da jih otrok uporablja na zelo specifičen in vnaprej določen način, zato pogosto omejujejo otrokovo igralno aktivnost.

Tudi Dixson (1992, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2001) meni, da razlikovanje med didaktičnimi igračami in ostalimi, ki niso didaktične, ni sprejemljivo. Po njegovem lahko vsem igrače omogočajo učenje, saj mu prinašajo različna sporočila in v njem zbujajo nove zamisli. Avtor sicer pravi, da ustrezne igrače spodbujajo učenje specifičnih spretnosti, kot je npr. štetje, vendar pa je po njegovem mnenju bolje, kot da bi igrače delili na tiste, ki poučujejo, ter tiste, ki nimajo te vrednosti, igrače obravnavali kot celoto, kot skupino predmetov, preko katerih otrok razvija svoje kognitivne in socialen spretnosti ter samopodobo.

Vandenberg (1994, v: Marjanovič Umek in Zupančič, 2001) pravi, da je lahko vsaka igrača orodje za učenje, dokler spodbuja sposobnosti, ki se jih otrok želi naučiti.

Otrok je namreč tisti, ki odloča o tem, ali določen predmet predstavlja igračo, ki jo uporabi v svoji prosti igri ali pa kot pripomoček za razvijanje spretnosti. Vsaka igrača torej lahko spodbuja učenje (de je seveda učenje naš cilj), de je zanimiva in če otrok meni, da se z njo lahko kaj nauči.

Pomen didaktičnih iger

Za otrokov razvoj so zelo pomembne, saj otrok ob njih razvija in utrjuje:

• govor (poslušanje drugega, učenje glasov, pripovedovanje);

• motoriko (ročne spretnosti, koordinacijo, hitro reagiranje),

• čutila (tip, vonj, sluh);

• miselne sposobnosti (reševanje problemov, urjenje spomina, posploševanje);

• domišljijo (izmišljanje, nove igre);

• ustvarjalnost;

• izkušnje in znanje;

• spoznavanje med vrstniki;

• lastnosti značaja (samostojnost, pogum).

Vse te lastnosti, ki jih otrok pridobi pri didaktičnih igrah, pridobi tudi pri običajni igri.

Razlika je le v tem, da se z didaktičnimi igrami nekaj naučimo in ta cilj, kaj naj bi se naučili, je bit zastavljen prod igro samo. V didaktičnih igrah otrok ni take svoboden kot v drugih igrah, saj te točno zastavljen cilj.

Preberi še:

Razvoj otroka preko igre