Anonimen
|
Po moje je taka reakcija povsem normalna.
Moj otrok, tudi takrat približno4-letnik, je bil zraven, ko smo našli utopljeno psičko moje tašče. Bil je zraven, ko smo ji iskali, bil je zraven, ko je teta vzkliknila, poglej jo, in bil je zraven, ko smo tekli tja in jo našli, kako je "stala" v potočku, do trupa pogreznjena v blato. In bil je zraven, ko smo jo potegnili ven in ko je tašča zraven tulila, kot bi bil konec sveta. Vse to se je odvijalo s silovito naglico, zato otroka nekako nisem imela časa odpeljat stran. No, po tem, ko smo jo naložili v taščin avto, sva midva s Tiborjem odšla domov. Povedala sem, da bodo Odi zdaj tam na dvorišlu pri babici pokopali, da bo oči skopal luknjo, kamor jo bodo položili.
In sploh ni bil nič žalosten. Niti ene solzice ni potočil. Bil je kup vprašanj, na katere sem mu lepo odgovarjala, pač po resnici. K sreči je bila psička že stara, tako, da sem imela vsaj ta "izgovor", da pač stare živali in stari ljudje umrejo. Tudi da so nekateri zelo bolani in umrejo, ampak če so res zelo, zelo, sem razložila. V bistvu je bil to povod za učenje o minljivosti.
Po moje pri 4 letih še ne dojame smrti na način, kot jo mi. Je že prav tako. Vse ob svojem času.
|
Natisni
. Ko smo mu razložili, da Maja ne bo nikoli več nazaj, je bil spet žalosten, a ne pretirano. 
