majda12
|
Takrat tisto noč ,ko je usoda posegla vmes,ko je prišla po tvojo dušo,ko je hotela ravno tebe,ni pomislila na nas,na tvojo Joco,na tvojega Davida,Anjo ,starše,brata,na nas.Vse nas je hladno torkovo jutro postavilo pred kruto resnico da te več ni,pa ne samo za danes,ne za jutri pač pa vedno.Tolažimo se,da ko pride naš čas se zopet srečamo.Vedno te bomo pogrešali,čeprav vemo,da tako kot je bilo nekoč ne bo nikoli več,ko še vedno prosim usodo,da te vrne se sprašujem če delam prav,mogoče s tem motim tvoj počitek na drugi strani,ti si pesem,ki se je rodila v nas in ne bo nikoli napisana ali izpeta.Radi bi pozabili to melodijo,ki nam para srce,tvoje življenje je bilo kot nežen cvet,ki se nenadoma razcveti in nenadoma ovene.Takrat je govorilo srce ,danes govorijo solze ,grenke in žalostne.Potrebujemo čas,da pozdravimo rano,da zopet postanemo močni,da najdemo smisel živjenja in da vsaj približno zaživimo.Vseeno pa hvala za trenutke,ki si nam jih podaril,kisi jih živel z nami,kratko tvoje je bilo živjenje počivaj v miru.Pogrešamo te naš MILAN. Upam ,da ne zamerite za to direkno izpoved solze mi tk tečejo ,da komaj vidim kaj pritiskam,pa en velik objem za vse ,ki greste skozi te občutke praznine in žalosti
|
Natisni
