ronja
|
Ma ne moti me jokanje samo (ok, od trenerja pričakujem mal več kontorle, ampak me vseeno ne moti) - moti me vedno iskanje krivca drugje in smiljenje samemu sebi. Tega vsi vrhunski športniki ipak nimajo, da ne rečemo da ravno obratno: saj je bil Kauzer tudi jezen, da je sfalil una vratca, ampak je na to reagiral tako, da je naslednje leto zmagal povsod. In ni rekel, da je nefer ali da je ne vem kira reč naredila, da on tega ni speljal, ampak da se pač zgodi in nimaš kaj.
Ja, komot preklinja v kamero zaradi mene, komot se zjoka, komot pokaže vse emocije in je tečen/na. Čisto razumem, jaz bi bila tudi. Vendar tisti, ki so sposobni tistega nekaj več, so pa zame pravi heroji. Nisem nikoli kritizirala Tine, ker nisem nikjer videla, da bi krivila ves svet zato, da ji ni šlo. So mi simpatični ljudje, ki pokažejo svoja čustva, to sploh ni problem. Problem je, če ne more človek rečt, da je bil pač na tisti tekmi nekdo drug boljši, ampak je za to vedno krivo nekaj drugega, oni so pa super duper.
Tud Čop pa Špik sta bla razočarana, samo je pač Čop tak človek, da ohladi glavo preden gre pred novinarje in tega so sposobni redki, zato je on še nekaj več, kot samo športnik.
no, pač najbolj spoštujem tiste, ki so več kot samo športniki . In všeč so mi tisti, ki znajo delat še kaj drugega in se jim ne zdi normalno, da jih bi morala država preživljat od 25 leta naprej, ker so toliko naredili zanjo. Tekmovali so ipak v prvi vrsti zase in ker jim je bil šport všeč.
Meni je ljubo veslanje, za navijat mislim, rada gledam umetnostno drsanje. Sicer (za delat) pa plavanje, jahanje, ples. Samo tega ne spremljam. Košarka je lubijev šport in jasno potem nekak sproti dobiš veselje do tega, ker razumeš pravila in kar se gledanja tiče, se meni tam več dogaja - več je košev, vsake 20 sek. maš napad...
Ja, imamo ogromno dobrih športnikov, zato se mi zdi pa trapasto, da je tak halo, če fuzbalerjem rata to, kar rata vsem ostalim praktično vsako leto (prit na svetovno), medtem ko se ostalih ne vidi, dokler ne prinesejo glih zlate olimpijske (pa še to ni dovolj - so Tino zafrkavali, da ji ni šlo kasneje "dovolj dobro" - halo, a 2 olimpijski kolajni nista dost? Štekam, da njej nista, ampak nam bi pa morali bit).
hope, nimam problemov z njihovim izražanjem čustv, me pa moti iskanje krivca vedno nekje drugje in to, da se kregajo med seboj, čim jim ne gre super duper. Jasno, da ne gre vedno super in takrat se najbolj vidi, kako stoji ekipa. In tisti, ki ne kažejo s prstom na soigralce takrat - e, tiste mam pa jaz rada:). Jasno, da se skregajo v garderobi, vendar se mi zdi grdo v takem primeru soigralce v drek tlačit. Všeč mi je bilo, ko je recimo en košarkar rekel, da so igralci krivi, "ekr pač nismo poslušali navodil trenerja". Trener pa tega ni rekel in je prevzel odgovornost nase. In naslednjič so potem zmagali:). Všeč mi je bilo, ko so zgubili, pa se je enemu smejalo, ker je prejšnji dan postal očka. Všeč so mi spontani ljudje, ni to to, kar me moti pri naših fuzbalerjih.moti me samo tisto: "mi nismo nič krivi, mi super igramo, pa nam samo drugi ne pustijo, pa nimamo pogojev pa to pa ono..." Rajmond ne služi kruha s svojimi treningi ampak s svojo štacuno. Pa se ne pritožuje nonstop kako je sistem krivičen. Je že prav, da opozorijo na napake, absolutno, vendar je treba prevzet tudi svoj del krivde, predvsem pa je treba znat priznat, da je bil nekdo drug boljši. To pa zmore zelo veliko športnikov. In če to naredijo, mi je čisto ok, če zraven jokajo, kolnejo ali karkoli.
Noben od vrhunskih sportnikov ne zna prenest poraza
To pa ni res. Nekateri ga znajo obrnit v motivacijo - ne vem, kako jim to rata, ampak enim rata. Ne mislim s tem, da ne smejo pokazat, da so jezni, žalostni ali razočarani. Ampak samo da znajo to naredit z neko držo - ponosom, ne pa v tipični slovenski maniri: "drugi so vsega krivi".
Hope, samo da se ne boste kregali doma, če bojo te države med sabo igrale
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
. Ceprav midva z malim nimava pojma o imenih igralcev, niti ekipah
