tanikaa
|
Dobila sem kar lepo število vaših zasebnih sporočil, v katerih ste me spraševale glede depresije. In da bi vsaki odgovorila zasebno, bi mi vzelo precej časa, poleg tega pa sem tudi mega lenoba. Zato sem se odločila, da vam dam kar tukaj odgovor in srčno upam, da vam bom vsaj malo pomagala.
Zame je bila depresija najhujša bolezen. Rabila sem kar nekaj let, da sem se izkopala iz nje. Izkopala sem se,vendar pa še vedno pridejo trenutki, ko mam občutek, da me bo zopet posrkala vase. Vendar leta zdravljenja in soočanja z njo, naredijo človeka močnejšega, poleg tega pa se naučiš, da prepoznaš »nevarnost« depresije že v sami osnovi, takoj na začetku. Poleg tega osvojiš tudi »tehnike«, ki pomagajo, da te ne preplavi ta ubijajoč občutek.
Razlogi za depresijo so nešteti. Pri enih je to, pri drugih je drugo. In nikoli ni samo eden. Kateri je glavni krivec je težko definirati. V bistvu se stvari nabirajo in potem pride en ključni dogodek, ki te pahne čez rob. Kot otrok sem bila izredno suha, presuha. In poleg tega še kar visoka za punco. In na račun tega sem bila vedno tarča zbadanja. In normalno, da sem dobila kompleks manjvrednosti, ki je v puberteti dobil neskončne razsežnosti. Poleg tega sem mela »prijateljice«, ki so več ali manj izhajale iz premožnih družin in se nikoli nisem mogla primerjati z njimi glede oblek in podobno. Tak da sem bila »grdi« raček v tem krogu. In normalno je, da je to za pubertetnika neka travma, ki vsekakor pusti določene posledice. Potem sem spoznala fanta, ki je kazal zanimanje zame. In normalno, željna pozornosti in ljubezni, se mislila, da sem se zaljubila v njega. Po dveh letih sva se poročila, pri mojih 21 letih. Naslednje leto sva dobila otročka. Vedno bolj sem spoznavala, da to ni življenje, ki ga želim in zaslužim. Vedno bolj sem se zavedala, da sem totalno nesamozavestna, da živim in delam kar hočejo in pričakujejo drugi. Proces je trajal leto, dve. Poleg tega sem mela moža, ki ni bil sposoben reševati probleme. Bil je sicer delaven, ni hodil po gostilnah, pomagal mi je doma, vendar nikoli in nikdar ni bil sposoben pogovora. Če je bilo kaj narobe, se je enostavno zaprl vase in ni spregovoril z mano tudi teden, dva. In tudi do otroka je bil isti. Vse to me je ubijalo. In končno sem spoznala, da moram nekaj narediti zase. Ker sem to dolžna sebi in svojemu otroku. Začela sem brati razne knjige o samozavesti. In velikokrat sem mela občutek, da nekdo piše o meni. Počasi sem začela pridobivati na samozavesti, izboljšala sem svojo samopodobo in vedno bolj je zorela določitev o ločitvi. Vendar pa sem za ta korak potrebovala veliko časa in ogromno moči. 7 let, kar sva bila skupaj, je vedno, ko je bilo med nama kaj narobe grozil, da bo naredil samomor. 7 let sem živela v strahu, da bom jaz kriva za njegovo smrt. Z načinom, kako bo končal svoje bedno življenje, sem bila seznanjena do podrobnosti. Užival je v opisovanju svojega konca, za katerega bom izključno JAZ kriva. In verjela sem mu. Dolgo. Predolgo. Vendar pa sem s pridobivanjem samozavesti spoznala, da je vsak odgovoren za svoje življenje. In nihče drug. In končno sem zbrala pogum in upala na glas zahtevati ločitev. In zopet grožnje, prošnje…Ampak bila sem močna in vztrajna. Edino na kar sem še pristala, je bil zadnji skupni dopust v Dubrovniku. Ko pa pridemo domov, pa gremo narazen. In prišli smo domov in naredil je samomor. Tako, kot je opisal. Šok. Pomirjevala. Teden dni nisem vedela za nič. Čisto nič. In to je naredil tri dni pred četrtim rojstnim dnevom najinega sina. Pogumno, a ne? In potem je po enem tednu prišel občutek olajšanja. Ja, ni mi bilo več treba pazit, če bom kaj narobe rekla, če se bom našminkala, če bom kaj narobe naredila…mir je bil. In eno neskončno olajšanje. Kar naenkrat sem bila sposobna sama iti v Avstrijo v trgovino, kar do takrat baje nisem bila sposobna, niti ni bilo prav, da grem sama. Kar naenkrat sem lahko nanesla senčilo na oči, brez da bi mi nekdo težil in me žrl, za koga se lišpam. In kaka koza sem bila, ko sem mislila, da sem rešila svoje probleme. Šele začeli so se. Vrtoglavice, samo bi spala, tudi 20 ur na dan, dušilo me je, ponoči sem morala iti ven na zrak, ker drugače bi se zadušila. Stanovanje nisem čistila dva meseca. Prah se je valjal v vsakem kotu, nisem bila sposobna nič. Niti oblečti se. To je bila muka. Da je nekaj res hudo narobe sem spoznala šele takrat, ko sem ogrozila sinovo zdravje, če ne celo življenje. Ko sva se peljala v trgovino, se mi je v avtu pri hitrosti 90 km/h zameglilo pred očmi in skoraj sva odletela s ceste. Takrat sem vedela, da moram nekaj narediti. In šla sem k zdravniku. Diagnoza: depresija. Začela sem hoditi k psihologu. Predlagal mi je tudi antidepresive. Sprva sem jih odklonila, vendar ko se stanje ni izboljšalo, sem bila prisiljena poseči tudi po tem. Hodila sem na terapije in počasi, počasi so se začeli kazati rezultati. Od nekega neznanca, ja neznanca, sem dobila v dar knjigo od Dale Carnegia: Kako premagaš težave in začneš živeti. Ta knjiga in obiskovanje terapij pri psihologu so me vrnili v življenje. Začela sem z spiskom opravil, podobnim tistim, ki ga danes nosim v trgovino, kaj moram nabaviti. Zjutraj sem si na list papirja napisala pet točk, kaj moram danes storiti oz. opraviti. Na primer: polij rože, zlikaj dve majčki, pomij skodelico od kave…Ja, take banalne stvari so bile na seznamu. In v začetku sem bila sposobna opraviti od teh petih stvari dve ali tri. Ampak vsaj nekaj. In čez tedne sem bila sposobna opraviti vseh pet stvari. In potem sem povečala število opravil in napredovala iz tedna v teden. Nabavila sem si nov avto. Rezervirala dopust v Vodicah in se s sinom sama odpeljala tja. Prej do Maribor nisem vedela priti. In kar je najpomembnejše, začela sem zahajati v družbo. Poiskala sem prave prijateljice. In v vsaki stvari sem iskala samo dobro. Spremenila sem se za 100%. Osebki, ki so kakorkoli slabo vplivali name, so postali preteklost. Enostavno sem jih izločila iz življenja. In nehala sem se pretvarjati. To kar sem, sem. Vzemi me tako ali pa adijo. Če družba mislila tako, jaz pa drugače sem svoje mnenje izrazila jasno in glasno in predvsem ponosno. Ker tudi jaz mam svoje možgane in pravico do izražanja svojega mnenja. In pomembno pri vsem tem je, da tudi na druge tako gledaš. In jih sprejemaš. Vem in v to sem prepričana: depresija me je naredila boljšega človeka. Sovražim zahrbtnost, hinavščino, nesprejemanje drugačnosti, obsojanje zaradi tega… Saj tudi meni še kdaj spodrsne in naredim napako. Ampak potem se mi ni težko opravičiti in priznati napako. Ker sem itak samo človek, ki se kljub trudu, da bi bil dober, lahko zmoti in naredi komu krivico.
Tudi dan danes opazim znake, ki počasi peljejo v depresijo. Predvsem v zdajšnjem času, ko se bliža obletnica smrti moža. Pogoste so sanje, da ne bom imenovala more, ko sanjam, da je zopet živ in da sem zopet poročena z njim. Zbujam se v joku in paniki, kako naj še enkrat grem skozi vse to. Kako naj se rešim tega zakona. Jutro prinese olajšanje. Ko se zbudim in se zavem, da je vse skupaj preteklost, ko zraven sebe zagledam mojega Kretenčka. In neskončno olajšanje, da sem SVOBODNA. Ne od moža, ampak od depresije. Čeprav še velikokrat stegne svoje zlobne kremplje proti meni, se ji ne dam. Ker hočem živeti in uživati. Se veseliti. Biti srečna.
Vsekakor mi pomaga pozitivno razmišljanje. In zelo pomembno je, da takrat, kadar čutim utrujenost, da to ne ignoriram. Ker takrat depresija proba, katera je močnejša. In že davno sem se odločila, da sem to JAZ. In takrat pomaga, da Kretečku povem, danes sem pa čudna. In on ve, da je nujno ta dan Taniko peljati v naravo ali pa na pijačo. Takrat se ne smem prepustiti temu občutku, ampak moram nekaj fizično delati, se gibati v naravi. Ne smem ostati v stanovanju. Ker tam ma depresija neverjetno moč.
Vem, moj post je neskončen. Ampak glede na to, koliko zasebnih sporočil sem dobila, sem čutila potrebo drage punce, da vam povem svojo zgodbo. Naj vas ni sram govoriti o tem. Zakaj le? Saj to je bolezen, kot vsaka druga. In kdor na nas gleda drugače, je pomilovanja vreden. Ker na svet gleda omejeno, poleg tega, pa je vsak potencialni depresivec. Zato vzemite svoje življenje v svoje roke in korak za korakom zakorakajte naprej. Ker gre. Je težko, včasih nevzdržno, ampak z voljo gre.
Predvsem pa, ne smilite se same sebi in ne pustite, da vas kdo pomiluje. Ker niste pomilovanja vredne, ampak občudovanja. Premagati tako bolezen je uspeh.
_____________________________
Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________
|
Natisni
