živa
|
Glej, mi živimo z moževimi starši v isti hiši, ločeni vhodi, vidimo se, vsaj za minutko, skoraj vsak dan, recimo ko pridemo domov, kam gremo ipd. Zadnjič je tast prišel iz bolnice, jaz pa sem nameravala peljati otroke iz vrtca direkt k svoji mami čez vikend, pa je tast rekel, če jih res ne morem pripeljat za trenutek, da jih vidi po tednu dni. In meni se je kar milo storilo, res, to mi je zelo lepo, da imajo moje otroke tako radi. Je bilo več sitnosti, ampak so bili vsi zadovoljni, on in otroka. Tudi sicer tasta in taščo kar pogosto povabimo gor vsaj kaj spit, da mala dva povesta, kako je bilo v vtrcu, pokažeta, kako se igrata, data lubčka, pač karkoli, in da seveda mi malo počvekamo. Moja mami živi dobre pol ure z avtom stran od mene in se zelo trudim, da tudi ona vsaj enkrat na teden vidi otroke, ali grem jaz z njimi na obisk ali jo povabim k nam. Če želi, gresta otroka za kak dan tudi na počitnice. Jaz v otroštvu namreč nisem imela kaj preveč dobrega odnosa s starimi starši - ker sem imela z njimi premalo stikov, bili so že stari ali se niso bili navajeni tako ukvarjati z otroki, kot si to želijo stari starši danes - in se mi zdi, da sem zamudila veliiiiko ljubezni, crkljanja, drugačne vzgoje, vse, kar bi mi v življenju zagotovo samo koristilo. In sem res vesela, da stari starši kažejo tako zanimanje za svoje vnuke. Tako se, kot je razvidno, strinjam z ostalimi. Na prvem mestu so otroci, ki lahko le profitirajo od (normalnih) starih staršev. Nimam jih zaradi babic, tudi jaz jih imam zaradi sebe, ampak jih nimam nič manj, če jih ima še kdo rad in se ukvarja z njimi. In tudi jaz bom nekoč tašča in babica - kako se boš počutila, če bo tvoja snaha imela take občutke do tebe? Lp, živa
< Sporočilo je popravil živa -- 11.4.2010 19:53:02 >
|