Muca83
|
Živjo punce!
Vidim, da ste bile zgovorne v zadnjih dneh. No, jaz sem pa bila včeraj pri moji G. Imela naj bi pregled po abraziji, pa sva imeli samo pogovor. Je rekla, da glede na to, da sem normalno dobila M in da sem že bila pregledana za pregrado, nima kaj videt. Drugače je pa rekla, da če želim, mi lahko napiše napotnico za genetske preiskave, čeprav imam za sabo šele 2 SS, ampak naj razmislim, koliko se mi to trenutno zdi smiselno glede na to, da sem do sedaj obrakrat hitro zanosila, na preiskave se pa čaka in čaka. Je rekla, da lahko že rodim preden bi sploh prišla na vrsto za preiskavo. Tako, da sem se odločila, da bom probala še 1x, pravijo, da gre v tretje rado in upam, da bo res. Če pa spet ne bo šlo, potem bom šla pa na preiskave. Tako, da mi je v kartoteko napisala "svetujem zanositev" 
Tako, da je sedaj akcija, je rekla, da ni razloga da še naprej čakam. Da po več mesecev čakanja je bilo priporočljivo v starih časih in da, če ni psihičnih razlogov za odlašanje, ni potrebno.
Ravno v času praznikov bo moja O in midva bova 5 dni doma in upam na dobre rezultate  Res sem vesela, da lahko spet upam naprej, čakanje je ubijalsko.
Pikabu, nič se ne sekiraj, če še nisi dobila M. Jaz sem jo dobila 34. dan, prejšnjič pa je bilo skoraj 6 tednov. Če pa po 6. tednih še vedno ne bi bilo, potem pa je že za pozanimat se.
Neža7, upam, da obe zagledava dve črtici novembra in se vpiševa pod julijke! Pri meni bi bilo to kar malo zanimivo, glede na to, da bi morala biti že julijka 07.
Mavrica32, koliko so pa tebi rekli, da moraš čakat?
gantar, vem, da v tem trenutku ne obstaja beseda, ki bi olajšala bolečino ob izgubi. Ampak čas res celi rane. Res je nemogoče kdaj pozabiti, ampak s časom se človek sprijazni s tem kar se je zgodilo in to sprejme. Dolgo časa so mi pritekle solze, ko sem samo pomislila na to, kar se mi je zgodilo. Sedaj, 6 tednov kasneje, je lažje. Še vedno zaboli v srcu, še vedno me je strah, da mi nikoli ne bo uspelo, ampak je lažje. In tudi tebi bo.
_____________________________
Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm
|
Natisni
Toliko v življenju nisem še jokala. 
Takoj na forumu sem našla podpor na drug način, ki sem ga tudi potrebuvala in mi je bila lažje, ko sem brala kako nisem sama. Ti povem sem možu takoj povedala za tvojo zgodbo in kako sem se počutila, da ponovno berem najno zgodbo. 
. Moja kolegica pa tega upanja nima več, ker z možem nimata več možnosti. Razen posvojitve. In ko sem jokala, je poklica ta kolegica, ki za moj ss ni vedela, prav tako pa jaz nisem vedela za njeno situacijo. Po eni strani sem kar vesela, da me je poklicala. Prav tako pa sem vesela, da imam vas tu na forumu za pogovor. HVALA! 
Vso sreče ti želim Mavrica32 
Zdaj je že več kot mesec dni od splava, moje M še ni. 
Včasih sploh nimam več občutka, da sem res bila kdaj noseča, da sem kdaj morala iti čez to moro. Trenutno ne morem razmišljati o ničemer, ne o pretekli nosečnosti in splavu, niti o novem 
. Trenutno mislim samo na to, da sebe sestavim nazaj. Saj sem nekaj pisala o tem, da je letos eno tragično leto, preveč izgub, preveč bolezni, preveč vsega hudega je bilo. 
in 
