IZVIRNO SPOROČILO: FLASK_A

Zanima me vaš pogled na službo in njen vpliv na naša življenja.

Seveda sta služba in življenje tesno povezana (za življenje potrebujemo denar)... Ampak kaj naredimo, ko pride do take situacije, da se je potrebno odločiti za eno izmed njih?

Primer, ki se velikokrat zgodi- otroci zbolijo. Prvo vprašanje je kaj narediti- iti v službo ali ne? Moj odgovor je seveda odločen NE, dokler se otrok popolnoma ne pozdravi. Problem nastane zaradi položaja v službi- moj mož je na visokem položaju in edini na svojem mestu, ki opravlja delo. Nikogar ni izučenega, da bi delo lahko opravljal namesto njega. To so zanj razlogi, ki opravičujejo njegov odhod na delovno mesto. On bi otroka najraje peljal v varstvo na pol pozdravljenega, samo da delo ne bi trpelo. Tako ostanem doma jaz. Če pa se že zgodi drugače in mora kak dan ostati doma (tudi sama delam- sicer preko študenta, ampak sem tudi jaz na takem težkem položaju, ko me trenutno ne morejo nadomestiti), se v njegovi firmi začnejo izvajati pritiski s strani delodajalcev, tako da spet ne ostane doma.

Seveda jaz ne pustim, da gre otrok v varstvo dokler ni popolnoma zdrav in ostanem doma (ker se potem lahko bolezen spet prenese nazaj na druge otroke ter nazaj nanj- potem smo pa spet bolani...) Tako prihaja vedno znova do situacije, ko bi res morala kdaj v službo, pa zaradi lastne vesti ostanem doma, saj je partner drugačnega mišljenja in gre vseeno službo.

Dostikrat se je tudi že zgodilo, da so drugi otroci prišli v varstvo preden so bili pozdravljeni. Starši so pač morali v službo, se zlagali da je z njihovim otrokom vse v redu, v parih dneh pa smo bili vsi doma zaradi tega, ker so se vsi ostali otroci česa nalezli.

Ali je res služba in naš položaj v njej res tako pomemben, da opravičuje odhod na delovno mesto, čeprav na škodo drugih?

Moje mnenje je defenitivno ne in to vseskozi zagovarjam. Kaj pa o tem mislite vi?