Roberta69
|
Sicer imam ful dela, ampak tko paše mal razbit monotonost  .
Jaz sem imela glede vrtcev nedavno cele travme, ko "sva" poskusila s tistim privatnim s koncesijo, kjer je bilo, kakor koli obrnem, vse narobe. Nikoli ampak res nikoli ne bi ponovno pristala na to, da otroka pač oddaš v vrtcu in se bo že navadil  - takrat sem se pač prvič znašla v takšni situaciji in ne vem zakaj, pač nisem odreagirala "normalno", ampak sem se kar "slepila" in poslušala druge, da se bo že vneslo, čeprav sem po parih dneh dobro vedela, da to pač ni to in otroku tega niti slučajno ne privoščim. Jaz danes trdno verjamem, da če otrok joka (OK, recimo da mi je sprejemljivo, da kdaj malo potečka (ampak ne zares joka), ker ima pač slab dan oz. bi raje počel kaj drugega, kot bil v vrtcu), dotični vrtec/varstvo zanj ni najbolj ugodna rešitev in ne verjamem, da se pač navadi oz. da če se že vsak je (kar v bistvu ne drži), se bo tudi on (je pa drug  to, da starši ponavadi nimamo izbire - na voljo imamo večinoma en vrtec, če sploh, itd.). Ko sva se z Liamom pripravljala na novi vrtec, sem bila skos okupirana s tem in sem se tudi na trenutke prepričevala, da druge itak ni (no, lahko bi počakali še kakšno leto), da je v življenju pač tako, da se je treba nekako uokviriti (vrtcu se morda še lahko nekako izogneš, šoli pa pač ne)... Uvajanje je bilo na začetku peklensko (jaz sem na trenutke mislila, da bom kar umrla)... ne vem, ali je na to kaj vplivala Liamova slaba izkušnja, skoraj zagotovo. Ko sva prvi dan prišla in vstopila v igralnicu, so otroci sedeli za mizo in zajtrkovali (tako je bilo tudi vedno, ko sva prišla v prejšnji vrtec) in Liam je šel ta prvo sekundo ven in začel govoriti, da naj se obujeva in greva domov... poskusila sva še enkrat, pa je bilo enako... v tretjem poskusu sem mu povedala, da ne grem nikamor, da bom z njim tam in potem sva se šla veselo igrat. Skoraj takoj si je našel prijatelja - ta najbolj živahnega fantiča v skupini, ga stiskal, se z njim lovil, itd. in na koncu sploh ni hotel domov  . Naslednje dni sva "počela" enako, le da je šel že od doma z veseljem . Problem je bil, da je v moji prisotnosti dobil kar nek pogum ali v rit in na trenutke tako razgrajal, kar počel je reči, ki jih drugače ne počne (jaz sem bila čisto obupana in utrujena, ker sem bila vsako sekundo na preži, da ne bo kaj ušpičil ). No, ko smo prvič poskusili, da bi odšla, se je v njem razbesnela taka jeza (ne žalost), da si ne morete predstavljat... strahoten, histeričen jok (ampak v jezi)... no, jaz sem vseeno odšla (zgolj v zbornico) in čez nekaj časa mi je vzgojiteljica sporočila, da ni mogla verjet, da je lahko v takem nežnem fantku toliko jeze , da je mislila, da bo kar celo garderobo razgnal , potem se je umiril in se šel lepo igrat v igralnico. Ker smo prišli do spoznanja, da se, ko me ni, obnaša čisto drugače (vzorno, pozitivno, itd.), smo se odločili, da je bolje, da nisem tam. Vzgojiteljici je pomagal odpeljati voziček z zajtrkom in rekla mu je, naj mi gre dat lupčka, ker grem v službo in res, stopi v igralnico, pride do mene, mi da lupčka in pomaha ... naslednji dan naredimo enako, vendar Liam stopi k meni in me prime za roko, z vzgojiteljico takoj pomisliva, da tokrat pa ne bo šlo tako gladko, potem pa dobim zopet lupčka in mali škratek me odpelje do vrat, potisne ven in pomaha  - ja, jaz sem bila neskončno srečna. Zdaj še noben dan ni bilo panike, zjutraj gre z veseljem od doma, v vrtcu je vse v redu, še zaspi celo prvi (sicer zanalašč vstajava ob 6-ih, da je do 13-ih ja že utrujen ). Zelo sem vesela tudi, da sem lahko spremljala program, ker se mi zdi, da res na enkraten način preživijo dan (toliko različnih reči kot jih počnejo v enem dnevu, kaj šele v celem tednu, doma niti slučajno nisva počela), pristop in delo vzgojiteljic mi je zelo všeč (spodbujata jih, da bi čim več opravil počeli samostojno, skušata jih usmerjati, da spore rešujejo sami, veliko plešejo, pojejo, ne priganjata jih k ničemur, pomagajo pripravljati in pospravljati mize za obroke, zato vse traja dalj časa, ampak jim je všeč, itd.), seveda se najde tudi kakšna malenkost, ki mi ni po godu , ampak gre res za malenkosti. Jaz upam, da bo ostalo tako, nisem še čisto ven iz hudega, ker me vsi "strašijo", da je precej verjetno, da se kmalu naveliča in začne protestirat... jaz zaenkart nočem razmišljat v tej smeri... važno, da je danes super .
O, če bi tako hitro pisala, ko delam .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), pa s traktorjem, malo sedaj poskuša na skiroju. Drugače pa uživa v igri z bagri, traktorji, tovornjaki v pesku ali peskovniku. 
, še vedno pa nisem videla svojega posnetka in ga komaj čakam. Smo se 4 kolegice iz družbe (vse mamice 2 otrok) odločile da naredimo nekaj zase v letu ko vse praznujemo 30. In smo rekle da balon, ki je bil tudi v igri, ostane za 60-ko
. 
se javlja, rok imam februarja
. Drugače je pa baje drugim prov zanmivo opazovat našega škrata, ker ko sem jaz zraven, govori 99% samo v angleščini, mogoče je včasih zraven kakšna besedica v slovenščini, ko me pa ni, pa preklopi na slovenščino, se pa pozna, da je oči bolj tihe sorte in slovenščina še malo peša 
) in upam, da bomo lahko kaj pomagali tistim, ki so jo slabo odnesli. 
se pa kar približuje, jaz pa še čisto zaposlena 
