ronja
|
glasa nisem smela povzdvignit..mislim noro ...
Maktub, mislim, da če ti mali tako dela, lahko komot dovolj jasno in glasno poveš, da to pa ne gre. Ne ga nadret kot psa, mu pa po moje lahko rečeš: "zdaj pa dosti, greva domov!" in ga zgrabiš za roke, da ne more udrihat, potegneš bundo napol čez in ga neseš stran od publike. Pred vrati ZD (ne ordinacije, tam je publika) se bo verjetno že toliko umiril, da ga boš lahko oblekla do konca.
Za svojo vzgojo moramo stat, tudi kadar v nas bulji 100 oči. Ni luštno, ker te vsi nekaj čekirajo in razglabljajo, kako bi sami boljše naredili, da se jim nikoli ne bi kaj takega zgodilo in gledajo in kar čakajo, da bo ja štala, ampak pozabi nanje! ko da jih ni! Resno. otrok mora začutit, da si samozavestna in boš ti vedno enako reagirala, ne glede na to, kdo vse te bo gledal, da stojiš za svojimi zahtevami (po kolikortoliko lepem obnašanju, recimo), da stojiš za svojo vzgojo in tako te ne bo mogel dobit v precep nekje na javnem mestu. otroci to hitro skapirajo, se mi zdi.
Sama sicer nimam teh problemov, imam srečo, da sta malidve res fajn in se da lepo z njima zmenit in verjamem, da niso vsi taki, malo je pa tudi vzgoja, ker se še tako fajn otroka da zaj*, če delaš štalo. Sem pa videla to pri punčki iz sosednjega bloka, ki jo je pazila babica praktično ves čas(dopoldne, popoldne, petek in svetek... babica je bila že kar stara in zmtarana od vsega skup.). Mala je točno vedela, da ko sta zunaj, ali recimo, ko sem ju povabila k nam, si lahko več dovoli, ker babica ne bo "smela" vpit nanjo, da je ne sme udarit pred drugimi (za moje pojme je tudi doma ne sme, samo imam občutek, da pri njih ni bilo čisto tako). In je res delala totalno štalo. ampak tudi s to punčko se je dalo zmenit - pri nas doma je potem ubogala naša pravila, samo babice pa še vedno ne... njo je tudi udarila pred mano, recimo.
Reci si, da boš vsem najbolj zavezala jezike, če boš mirno odreagirala. Ne moreš vedno nadzorovat vedenja svojega otroka. Naredil bo tudi stvari, ki ti ne bodo všeč. In to bodo ljudje ocenjevali oz. ocenjevali tvojo vzgojo, da to dela (eni pač nimajo boljšega dela , pa naj majo svoje veselje). Vendar pa lahko potem ti s svojim vedenjem to zelo lepo popraviš in ti nima bit kaj nerodno.
Otroci marsikaj poizkusijo, eni več, drugi manj. Če vidijo, da lahko več, potem bojo poizkušali vedno več, ker pač hočejo vedet, kje so meje.
Najino malo je babi pri dobrem letu navadila, da v trgovini dobi kinderjajček. No, onidve imata lahko, kakor hočeta, pri nama pa to seveda ne bo tako. Ker hočeva it sproščeno v trgovino in ne nameravava vsakič kupovat čokoladnih jajc, žalim slučaj. Tudi sebi ne kupiva vsakič kake neumnosti; kdaj pa kdaj pa, seveda. In tako je mala potem, ko je bila po naključju parkrat z babi v trgovini, seveda tudi pri očiju probala in ker ni hotel popustit, se je začela dret. In jo je lepo odnesel in pustil tisto jajce tam. Nimam pojma, kako so ga gledali, ampak ko sva šli midve naslednjič v trgovino, je mala spet probala in vem, da so se takrat vse oči v trgovini uperile v naju (ljudje, ki so dopoldne v trgovini itak v večini nimajo kaj počet in je en otroški izpad zelo fajn popestritev dneva ). In sem jo poklicala, da je prišla k meni, jo objela, ji povedala, da jo imam rada, ampak jajca pa ne bova kupili in naj ga odnese nazaj. Ga je sama odnesla! Od takrat ni več nikoli problemov z njo v trgovini!
Zdaj, kadar grem sama v trgovino in jo vprašam, kaj naj ji prinesem, si navadno zaželi kefir, mango in jabolka . Se včasih počutim kar mal čudno, ko da sem ji možgane oprala, čeprav ni bilo tako - ima pač res rada sadje in kefir. Pa ve, da lahko dobi tudi čokolado, samo se sploh ne spomni nanjo, dokler je ne vidi. Fajn .
Vem, da bi lahko imela bolj trmastega otroka in bi to dalj časa trajalo, si ne jemljem zaslug zato, da pač ta najin otrok kar dobro kapira stvari. Ampak prej ali slej bo vsak otrok ugotovil, da trmarjenje nima smisla, če ne doseže svojega, ker je to pač izguba energije. In če bi svoji ljubi punci prvič ali drugič popustila, si lahko prepričana, da bi tudi ona trmarila do onemoglosti. In prvič ali drugič je to zelo velika skušnjava, ker si hitro rečeš: "Pa saj je samo eno jajce, en evro, kaj ji pa bo od enega čokoladnega jajca..." Ampak ni samo eno jajce. To so tvoje meje, to je to, da ve, da kadar resno rečeš ne, tudi resno misliš ne in da tu pa potem on nima kaj... In si moraš zaupat, da veš, kdaj nekaj res potrebuje, ker je zanj to simbol ljubezni, recimo rabi, da ga objameš, kdaj pa je nekaj kaprica, brez katere bo komot živel, recimo jajce.
Lejla je tudi pred nekaj časa imela fazo, ko se je začela butat z glavo v vrata, če ji ni bilo kaj povšeči. na srečo ne premočno in je bilo vse skup bolj hecno, kot kaj drugega, ampak če bi videla, da na ta način doseže svoje, bi gotovo zadevo stopnjevala. Tako pa sem to njeno početje ignorirala in jo namesto želenega pač vedno pocartala in ji povedala, da pač vsega ne bo mogla imet, jo bomo pa vedano imeli radi, ne glede na to kaj dela. To se mi zdi ok tudi zato, ker tebe umiri. Ko to rečeš, se namreč zaveš, kako zelo je to res. In si miren. tvoj otrok lahko sicer nori, ampak ti veš, da delaš prav in te ne iztiri. veš, da je to pač nekaj, kar mora ugotoviti in ti mu lahko samo malo olajšaš stvari, namesto njega pa tega ne moreš naredit. Če mu popustiš vsakič, potem ga samo prikrajšaš za možnosti, da se to nauči...
Psiholog verjetno ni slaba rešitev, ker je očitno mali že kar močen (psihično in fizično) in se tega tudi zaveda, zato ga že kar težko krotiš. Včasih moraš biti hiter v idejah, kaj boš naredila za kazen - ker mora biti kazen v zvezi s tem, kar dela, je to včasih težko...
Aja, sicer pa po moje zelo pomaga, če ga naučiš povedat, kaj ga teži. Ronja je recimo zdaj že eno leto pridna, da ne moreš verjet. Najprej sem se kar bala, da smo ji duha zlomili, zakaj tako sodeluje, pa nič ne teži... Potem sem ugotovila, da enostavno nima potrebe po tem, da bi se upirala, ker zaupa in ker zna povedat, kadar jo kaj teži, midva si pa brez izjeme zato vedno vzameva čas. Pa če sem sredi kuhanja, če je njej hudo in se mi pride potožit, jo bom potolažila. Tako da to je velika prednost, ko začnejo govorit in lahko ubesedijo svoje občutke in ni treba vsega zdemolirat, da pokažeš, da si jezen.
Potem je fino malo pogledat, kakšne dobiva vzorce od vajinega odnosa s partnerjem: ali se lepo pogovorita (vsaj pred njim), ali vpijeta en na drugega (upam, da ne še kaj hujšega). Ker otroci včasih na ta način dajo ven svoje frustracije... Nimam pojma, kako imate, tako da nič ne ugibam, samo povem, kaj je včasih problem - pač pogledaš, če to ni to, greš dalje, iščeš vzroke drugje.
Mislim, da je tvoj mali zelo dobro ugotovil, da te je sram, ko se tako obnaša in da ne veš, kaj naredit in ne upaš naredit tega, kar bi doma. Zato te ima zunaj v šahu. Mora vedet, da to ne bo več tako. Če začne delat štalo v trgovini, mu poveš, da gresta direkt domov, ga odneseš in to je to. Brez pregovarjanja. Zdaj si še močnejša in ga lahko odneseš nekam, čez par let ga ne boš več mogla...
Pa zinkazin nasvet se mi zdi tudi zelo dober. Fer je povedat otrokom, kaj lahko pričakujejo. Tako se tudi bolj zanesejo na nas. in da mu pokažeš, da ga razumeš: "Vem, da ti je hudo, ker morava račko tu pustit, ampak to račko bodo še drugi otroci rabili, da jim bo pomagala, ko bojo pri zdravniku. Razumem, da si jezen, prav je da to pokažeš, ampak tepst me pa ne smeš." Nekaj v tem smislu. Ne vem, pri mojih kar pali (sta pa 2,5 in 1 leto), res pa je, da še ni bilo v tako hudi obliki.
Pa tudi najini nasveti se mi zdijo fajn, sploh to, da vnaprej predividiš: če reagiraš takoj, še predno se vrže po tleh, takrat ko se to nameri naredit, je navadno veliko lažje in nekateri nehajo s tem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Če pa mi ga svira doma, pa ga tudi naderem, pa je mlajši od tvojega, 21m. Pol me pa oponaša, prav po intonaciji vidiš, da v svojem jeziku govori :porkaduš! 
. Ko mu pa spiram nos, pa samo pazim, da se ne bi z usti zaletel v umivalnik, tolk opleta z glavo- v vrata se je že udaril, ker tolk miga, pa ga še ni izučilo. Ja, kaj čmo...eni otroci so res........zlati 
.. no vse kar si napisala recimo da se držimo... bo pa treba se vse malo izpopolnit. 
Sem mislila, da ne vidim dobro, da sem v vzporednem svetu. Iz totoalno histericnega otroka, je postala mirna ovcka. In moram rect, da so bili kasneje vsi napadi trme veliko redkejsi in tudi krajsi. 
