Anonimen
|
Ne smem seveda pozabiti omeniti, da sem dva dneva pred tistole prečudovito poroko ugotovila, da sem noseča. Ob vseh tisti zaljubljenosti in pripravah sem enostavno pozabila, da imamo pa ženske tudi menstruacijo  .
Ker že dva meseca nisem delala, gospod (sedaj že bivši) mož pa tudi ne, je denar s CSD-ja hitro skopnel. Tudi za Clearblue nisem imela in tako sem enostavno odkorakala v Zdravstveni dom Šiška. Prvič v življenju h ginekologinji. Na vratih se me je najprej poskusila znebiti s tem, da me je poslala v lekarno po test, pa sem ji povedala, da nimam denarja in da bi test rada naredila tukaj, pa še bolj zihr je. In ta zihr čez pol ure v laboratoriju je bil plusek.  Še danes imam tisti izvid doma. Vrnila sem se v ginekologinjino ordinacijo, kjer sem seveda spet najprej naletela na njeno tajnico - medicinsko sestro. Povedala sem ji, da je pozitivno (še danes sem prepričana, da sem ji to povedala z nasmehom na ustnicah, zagotovo pa tudi z nekaj šoka v očeh) in ker me je očitno ona gledala samo v oči, me je samo vprašala:"A vam dam napotnico za splav?" Uff, kako me je takrat pognalo v luft!  Kar hitro me je potem naročila za prvi pregled.
Na poroki sem torej že vedela, da sem noseča. Povedala pa nisva še nikomur, razen moji mami, ki je začuda uspela biti tiho.
Po poroki sem se pa razmeroma hitro spakirala delat, ker mi je bilo takoj jasno, da to ne pelje nikamor. Gospod kakšnega pretiranega interesa po delu ni imel (vsaj kazal ga ni  ), meni, budali, je bilo pa tudi bolj všeč, da sem ga imela doma (takrat sem bila še ljubosumna ). In sem šla delat k Džirlotu v administracijo. Dva meseca smo se zafrkavali s tistimi Čang-Šlang čajčki in z reklamacijami strank, ki niso shujšale niti za 10 dag , potem pa s trebuhom ni šlo več. Pa še na živce mi je začelo iti, da mi je tačas, ko sem delala, gospod mož brskal doma po stvareh in iskal kaj pa jaz vem kaj.
In kot poročena gospa sem bila prepričana, da pa ne morem živeti v istem stanovanju z mamo, zato sem začela iskati nekaj za najem, da bi se z možem odselila in da potem tam v miru rodim. No, ne doma, seveda. In gospa Kerensa je hotela hišo in dobila hišo.
Na vrhu nekega hribčka med Litijo in Ivančno gorico. Pravzaprav je bila cesta na hrib z ene strani v Šmartnem pri Litiji, z druge strani pa iz Šentlovrenca na Dolenjskem, med Ivančno gorico in Trebnjem. Mirna vasica, ki je premogla samo popoldan odprto gostilno, cerkev in zasebno mini-trgovinico, odprto po potrebi, ko je kdo prišel. Drugače pa sami upokojenci, večinoma kmetje, in pa vikendaši, ki so prišli 2x na mesec. Blažen mir proti Ljubljani, ki sem jo gledala 18 let. Nekaj voženj s stoenko iz Ljubljane na Dolenjsko in bila sva preseljena.
Cena pa smešna. Za celo hišo samo 40.000 SIT, s stroški vred. Vse opremljeno, s telefonom in satelitskim krožnikom. Balkon čez celo stran hiše, pogled pa po hribu navzdol. Res UAU. In še posebnost hiše - kopalnica je imela dvoja vrata. Skozi ena si v kopalnico prišel iz manjše dobe, druga vrata pa so vodila na balkon. In kopalnica je imela banjo. Kar logično torej, da sem si natočila vodo v banjo, se zleknila noter, odprla vrata od balkona in uživala!
Ker sva bila pa zdaj oba brez službe, sva se zmenila, da bi lahko v hiši imela kakega cimra ali cimro, pa bi se nama stroški delili na pol. In tako sem hitro prišla do Sekice in njenega Romija, ki sta bila enkrat v Ljubljani pri njenih, enkrat v Trebnjem pri njegovih. Takoj sta se strinjala in sta prišla. In da je bil svet še manjši, je tudi moj bivši, Jurko, s svojo punco živel malo manj kakor v bližini, v Mirni peči, kjer sta imela prav tako najeto hišo. Pa smo bili vsi spet na kupu.
Gazda je bil fajn gospod. Živel je v svoji hiši zraven nas, vozil Fičkota, hodil v Maribor k ljubici in nas kar naprej vabil k sebi na kosilo. In tako smo se vsi štirje nekega večera, kot ponavadi, pobrali čez dvorišče k njemu. Najprej smo zunaj pekli in trebili solato, potem smo šli pa gor jest, ker je začel padati dež. Jaz sem bila pridna in sem pila samo sok, ostalim pa je gazda ponudil dolenjski Cviček, ki se ga nihče ni branil. Pod hišo smo imeli celo pobočje vinogradov.
Nekaj je moralo biti v tistem na žaru pečenem mesu, da je mene začelo zvijati po trebuhu, in okrog desetih zvečer sem jih zapustila in šla v našo hišo ležat. Seveda sem zaspala in zbudila sem se enkrat sredi noči. Še danes ne vem, koliko je bila ura, pa še briga me ne. Ampak ker sem spala v manjši sobi, je bila med sobo in balkonom samo kopalnica. Z odprtimi vrati. Bedaki pijani bi vsaj ena vrata zaprli, če niso imeli namena, da jih slišim. Oziroma da JU slišim. Mojega gospoda bivšega moža in mojo najboljšo prijateljico Sekico. Seveda sredi debate, kako je njemu žal, da je mene spoznal pred njo, pa da bi bil on z njo, pa ona, kako da tega ne more, ker ima Romija, ki je mrtvo pijan spal v večji sobi, pa... Me je takoj začela še glava bolet, ne samo trebuh!
Prižgala sem si en cigaret in ga v miru pokadila, parček pa se je medtem spokal z balkona v kuhinjo. Jaz sem slišala dovolj in res nisem imela nobenega namena vohuniti za njima, ampak če pa postanem žejna, moram pa po sok v kuhinjo, a ne? Nisem čisto prepričana, kdo je bil bolj šokiran, ko sem prišla - jaz ali onadva. Sekica je mirno sedela v njegovem naročju, jaz sem pa držala v rokah kljuko od vrat. Ni dosti manjkalo, da bi jo odtrgala in enemu vrgla v glavo.
Ker je slutila, da bo počilo, je Sekica hitro vstala iz izginila k Romiju, jaz sem pa bivšemu skočila v glavo. Počil mi je film, on je pa mene počil proti štedilniku. Kar fajn pristanek je bil, ja. Dobesedno, pa tudi potem. Sva si končno razjasnila ene par stvari. Dal mi je na znanje, da me tako ali tako ni imel nikoli rad in da bo imel za vedno rad eno svojo bivšo z Gorenjske , potrdil je vse besede od prej z balkona in rekel, da se mu sladko jebe zame. Takrat sem naredila dve največji napaki v svojem življenju.
1.) Obdržala sem moža.
2.) Znebila sem se "najboljše" prijateljice.
Njej bi morala biti jaz pravzaprav hvaležna. Če je ona varala Romija, to ni moj problem. Kje sta se našla ravno z mojim bivšim, me tudi ne briga, ampak ona je imela, konec koncev, vso pravico njega osvajati. On, bedak, bi moral biti tisti, ki bi moral reči NE, glede na to, da je imel v sosednji sobi nosečo ženo, ki je "kao" spala. O podrobnostih ga niti nisem spraševala. Ni me zanimalo, ali se je to zgodilo prvič in kako daleč sta šla, preden sem prikorakala jaz. Me niti ni zanimalo, ker sem slišala in videla dovolj.
Sekico in Romija sem naslednji dan izselila. Njej sem se "zahvalila", Romi pa tako ali tako ni vedel, za kaj gre. Se mi ni zdelo vredno, da mu razlagam. Mu bo že ona sama, če bo hotela.
Od takrat naprej gospod bivši zame po čustveni plati ni več obstajal. Od trenutka. To se ni vleklo ne vem koliko tednov ali mesecev, ampak je bil dovolj moment, ko sem odprla kuhinjska vrata. Čisto nič več nisem potrebovala. In seveda sva bila stalno na bojni nogi. Će ni on česa našel, sem pa jaz. Na jetra mi je šlo vse, kar je delal ali rekel. Že njegova pojava me je spravila v slabo voljo. Ampak ne, jaz, budala, sem ga še kar gledala v tisti bajti! Čisto vseeno mi je bilo, kje je in kaj dela, ko ga ni doma. Kakor sem ugotovila kasneje, se je družil s Cigani iz Račje vasi (tam pri Mali Loki), s katerimi so skupaj šraufali avtomobile in si jih menjali med sabo, zvečer so pa hodili na gasilske veselice. Mene ni bilo zraven. Bencin je kradel gazdi iz Fičota, da je do Ciganov sploh lahko prišel, hrano in cigarete si je pa na puf jemal v neki trgovini v drugi vasi. Jim je rekel, da bo "na račun", ki ga bo plačal enkrat mesečno. Ja, ja... še do danes ga ni, bedak.
Potem me je pa lepega dne poklicala mama in rekla, da je dobila sodno odločbo, da mora v osmih dnevih ven iz stanovanja v Šiški. Po večih letih je le prišel epilog na sodišču. Lastnik ji je še ponudil 1000 DEM za povračilo stroškov za telefonski priključek in ona jih je, večno brez denarja, z veseljem pograbila. Kakor nadomestilo za stanovanje. Spet je bilo kar nekaj voženj iz Ljubljane na Dolenjsko, saj sva z bivšim v hišo preselila še mamo. Kar je bilo pa sploh super, da je bila potem še ona priča najinim prepirom. Hitro ji je postalo jasno, za kaj gre, in je bila doma tako malo, kolikor se je le dalo. Saj tako ali tako ni mogla nič narediti, bedak pa je grozil še njej, če bi se vmešavala.
In ko sem nekega dne zlagala njene stvari v omaro (iz potovalke), sem našla papir, ob katerem se mi je kar zvrtelo v glavi. Lastnik stanovanja v Šiški ji je ponudil najemno pogodbo, kakor za profitno tržno stanovanje, za 500 DEM. Če bi plačevali toliko najemnine (kje pa še dobiš v Ljubljani 100 m2 za ta denar?!), bi lahko ostali tam. Ona pa je pisno vse skupaj zavrnila z razlogom, da še v življenju ni videla toliko denarja na kupu. Mater, saj sem jaz toliko plačevala za hišo! Saj bi jaz plačala, če bi zinila! Stanovanje smo izgubili zaradi traparije!
Bilo je tudi jasno, da moja mama ne more ostati na Dolenjskem, zato sva šli skupaj v Ljubljani na Stanovanjski sklad. Če ji lahko kaj dajo, ker je uradno na cesti. Hiše na Dolenjskem seveda nismo omenjali. Svoj jezik sem še jaz pristavila zraven in hitro dobila odgovor, da naj gre moja mama na Poljansko med brezdomce (da bi ji oni dali potrdilo! ), jaz pa v Materinski dom na Škofljico! Prijazno sem jih opomnila, da sem poročena in da imam moža (klinc, pa tak mož), pa so rekli, da gre on pa lahko z mojo mamo! Mater, kako sem znorela tam s tistim svojim trebhom vred!
Potem so pa v dveh dnevih čudežno našli garsonjero v Črnučah. Predvsem zato, ker sem jih opomnila, da ne bomo samo trije, ki bi vedeli, da je nosečnica na cesti. "Kao". To sem pač rekla, da bi moja mama dobila streho nad glavo. Podpisati pa kljub temu nisem hotela nič in tako je najemno pogodbo spet dobila v roke moja mama.
Garsonjeri se pa tako sploh ne more reči. Kar sem ugotovila po enem tednu, ko sem prišla tja. To je bila pravzaprav soba s souporabo kopalnice. Soba z umazanimi stenami, z gnilim parketom, s prekinjeno električno napeljavo, brez vode in ogrevanja, da o kakšnem zvoncu pri vratih niti ne govorimo. Okna so bila razbita, vrata skrivljena, da je vleklo skozi njih tako kot v Sibiriji (je bila že jesen). Pohištva pa nič. Niti stola. Skupna kopalnica brez radiatorjev in z razbitimi šipami. Štirje umivalniki za 20 ljudi v istem nadstropju. Najprej si je eden opral noge, drugi za njim zobe, potem pa ti solato. Mater! Dva tuša z gnilimi vrati, ki sta špricala vodo povsod, samo tja ne, kamor bi bilo treba. Kamnita tla. Bojler v okvari. 80-litrski za pol bloka, lepo prosim. Dva WC-ja brez ključa in ena žarnica za oba. Saj še svoje riti ne najdeš tam! Kotlički v okvari, vrvic za vodo potegnit nikjer. Si moral na pokrov sekreta stopit in ročno pritisnit. Jao...
En balkon za pol bloka, na celem balkonu 6 štrikov za perilo. Vrata od balkona brez kljuke, šipe - kaj je že to? Poštnih nabiralnikov nobenih - pošto se je puščalo na okenski polici v pritličju bloka. Ubogi poštar!
In to naj bi bila 25 m2 velika garsonjera, kar je moja mama podpisala. Spet sem znorela, ampak je bilo spet preozno. Na Stanovanjskem skladu so mi rekli, da če mi kaj ni prav, lahko mirne duše vrnem ključe. Da bo sobica hitro dobila HVALEŽNEGA stanovalca. Raje sem odkorakala.
In ker sem imela bivšega že na vrh glave, rodit pa tudi nisem nameravala v zakotni vasici na nekem hribu, sem se spakirala tudi z Dolenjske v Ljubljano. K mami. Bivši pa za mano, seveda. Sem bila rajši kar tiho, ker se mi ni dalo pregovarjati. Je pa kar prav prišel pri adaptaciji tistega svinjaka. V osmem mesecu nosečnosti sva belila, polagala topli pod, menjala šipe, oblagala vrata z gumo, da so vsaj malo tesnila, nabirala skupaj tisto osnovno pohištvo in lepila električne kable z izolirnim trakom, da ne bi še koga kaj ubilo. Uredila sva električno peč, da nam je grela vsaj tistih 17 m2 sobe, pa še deke je bilo treba nabaviti. Tako ali tako pa smo živeli kakor sardine v konzervi.
Sosedje so bili pa sploh zakon. Velika večina so bili bivši barakarji, ki so imeli svoje na črno postavljene brunarice tamle za Savo, potem pa jim jih je država podrla, ko so začeli zidati hiše po Tomačevem. In so jih strpali v ta blok. Njihove higienske navade in bonton pa še za v barako niso bili.
Desno od mene je živela brezposelna, rahlo duševno prizadeta (baje, tako so govorili) gospa s svojo samsko hčerko, ki je pridno študirala in zraven še hodila v službo. Mislim, da sta bili iz Bosne. Zraven njiju so se v enako "veliki" sobici stiskali Romun, ki je švercal cigarete, njegova žena, njena odrasla hčerka, prav tako noseča, in njen mož. Noro. Nasproti mene je bil nek pijanček, ki so mu odklopili elektriko, ker ni nič plačeval. Pri njem se najbolj spomnim tega, da je imel sredi sobe postavljeno avtomobilsko gumo, v njej zemljo, v zemlji posajene rožice, ki pa so uspevale samo zaradi tega, ker je vsako noč, ko je z vsem možnim hrupom odklenil vrata in prišel domov, uriniral na njih! Ne me vprašat za vonjave... Slovenec! Bivši direktor, ki je propadel po ločitvi od žene! Svašta. Danes pokojni. Zaradi alkohola.
Levo od mene samski gospod, ki se je na vse pretege trudil, da bi Stanovanjski sklad prepričal, da mu dovolijo, da se k njemu preseli še njegova žena, ki ga je čakala v Bosni. Jao...
Nasproti njega samska ženska, mati treh sinov. Menda madžarskega rodu, ločena od Srba. Mlajši sin pri njej, starejša dva pri očetu. Vsi po spisku kriminalci - švercali so drogo, avtomobile in verjetno še marsikaj. In če sem bila jaz na tapeti zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja, potem so bili oni še trikrat bolj. Samo s to razliko, da je Kerensa vozila stoenko, oni pa Mercedesa!
V sosednji sobi poročen par s trojčki. Ki je sobo dobil tako, da sta enostavno vlomila v njo, ko sta izvedela, da je prosta. Kdo si bo pa potem upal mamo trojčkov postaviti na cesto? Neprofitno stanovanje je seveda dobila na prvem razpisu, takrat pa so v razpis še dodali člen, da na razpisih ne morejo sodelovati tisti, ki so se nasilnio vselili v občinsko stanovanje. Piz**...
In na zadnjih vratih še en pijanček, gradbenik (!), kateremu je bilo v veliko veselje sredi noči zaspati pri prižganem štedilniku, mi smo se pa potem po celem nadstropju dušili z dimom. On je pa sladko spal za zaklenjenimi vrati svojega brloga. Če ne to, je pa menjal ključavnico ob ene dveh zjutraj, ko je prilezel iz Neca (sosednji lokal) in seveda ugotovil, da pa nima ključev. Bog ve, kje jih je izgubil, ampak "šraufnciger" je imel pa vedno pri sebi, da je lahko prišel domov.
Uf, ja - to je bil Kerensin novi domek. Dom pa tak, no, ampak streha nad glavo je pa le bila. In jaz sem bila v Ljubljani, kakor sem hotela. Tisti dolenjski mir me je že prav ubijal.
Moje porodne zgodbe tukajle ne bi še enkrat pisala, pa brez zamere. Saj jo imate na RR, pa lahko skočite tja pokukat, prav? 
Pozabila pa sem omeniti, da sem že prej iz Ljubljane na Dolenjsko in sedaj nazaj v Ljubljano vedno vzela s seboj svojega mucka Desmonda von Tutuja, Brez njega nisem šla nikamor. Ostale mucke je bila moja mama prisiljena spustititi v park (takrat sploh nismo vedeli za kako zavetišče), jaz pa Tutuja nisem dala. In danes se ne spomnim več, kdo me je uspel prepričati, da pa maček in novorojenček ne moreta biti v istem stanovanju.
Iz porodnišnice sem prišla 14. oktobra 1997 in Desmonda odnesla ven. Za slovo sva se še fotografirala  (še imam sliko z njim v naročju), potem pa sem se samo še obrnila. Kar se mora, se mora, sem si mislila. Danes vem, da mi tega ne bi bilo treba. Mogoče bi bil še danes živ, moj Tutujček. Mater, mar bi takrat dedca treščila ven iz bajte, ne pa mačka, nič krivega in nič dolžnega! Rojen je bil (Tutu) na rojstni dan moje mame, 7. maja 1992, in zdaj bi bil star (če bi bil) 14 let. Skoraj 10 kg je imel, bajsek. In lahko se smejite, kakor vam srce poželi, ampak jaz od takrat še vedno vsako leto, na 14. oktober, prižgem eno svečko zanj. R.I.P.
Doma je bila pa potem tako ali tako hitro cela štala. Meni je Jan jemal ves čas, ki sem ga imela, kar gospodu bivšemu ni bilo niti najmanj všeč. Vse je šlo na tisti način - a zdaj je pa otrok pred mani al' kaj? Bedak. Našel si je celo neko delo na črno in tako ga na srečo podnevi niti ni bilo doma, zvečer se je pa priklatil šele takrat, ko sem jaz že spala. Iz kakšnega lokala, verjetno, kamor je prav rad zahajal s kolegi, osvajat natakarice.
Ko je bil Jan star 3 tedne, je pa zbolel. Nisem vedela veliko, ampak to pa, da če bruha v loku, nekaj ni v redu. V največjem dežju sem ga dala v voziček in z marelo v roki odpešačila v zdravstveni dom. Kjer so me najprej hoteli kar odpraviti, češ da se to vsakomur kdaj pa kdaj zgodi , ampak potem so mi ga pa vsaj stehtali in ugotovili, da mu je teža padla pod porodno. Nastala je cela panika in še preden sem se zavedela, smo bili že na Pediatrični kliniki. Kjer so ga seveda zadržali, meni pa povedali, da ne moreva ostati tam. Ne še, ker se še ne ve, kaj mu je in koliko časa bo tam. Saj danes vem, da bi lahko ostala, če bi dovolj znorela, ampak nima veze. Zdaj je mimo. Naslednji dan smo dobili izvide, da ima Jan uroinfekt. Vnetje ledvic in mehurja. Na Pediatriji je ostal tri tedne, da so ga pozdravili in poredili, jaz pa sem bivšega takrat uspela prepričati, da sva sobo dodatno izolirala in ogrela, čeprav se kaj pretirano veliko ni dalo narediti na lesu, gnilem od črvov. Za nova okna in vrata pa niti pod razno nisem imela.
In pred Novim letom sem nazaj domov prinesla pravega bajseka. Zdravega kot riba vse od takrat. Moram potrkati nekam, moment...
< Sporočilo je popravil Kerensa -- 9.5.2006 3:50:37 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
zdej si nas razvadla in čakamo..
