Anonimen
|
Upam, da bo tamala nekaj časa spala, da jaz tukaj kaj spacam skupaj. Včeraj sem pozabila čestitat Tinkamiški za hiško! Sem res vesela za vas, da vam je tokrat uspelo! Popek, tisto s savno v kopalnici je res odličen nasvet! Samo mi imamo samo tuš kabino, na žalost. Ima katera idejo, kako lahko improviziram jaz v tem primeru, če oz. ko bo tamala prehlajena? No, na morju je bilo pa res fajn. Kopali se sicer nismo, ker je bila res mrzla voda. Mi smo bolj zmrzljive sorte, v Baški pa voda nikoli ni kaj ekstra topla. Til je res frajer, da se je kopal tam. Špela je kar zajokala, ko sva jo namočila not, potem je malo stisnila tisti svoj zobek (takrat je imela samo enega ) in potrpela v vodi 5 minut, da sva midva pofotkala vse skupaj, potem pa spet začela milo jokat in smo se popokal ven. Jaz se nisem nič kopala, oči se je pa dvakrat na hitrco skopal. Smo pa vseeno uživali v dooolgih sprehodih in dobri družbi. Nekaj dni je tudi ful pihalo in nam je Špelo en dan napihalo, da je imela čisto rdeče in vnete učke, pa iz noska ji je teklo, pa sem skuhala kamilice in ji spirala učke, tako da je bila zjutraj kot nova, kot da nič ni bilo. Drugo pa mislim, da ni bilo nič posebnega. Album bom naredila v četrtek v službi, pa si boste lahko kakšno morsko slikico pogledale. Joj, in ko smo že pri službi. Zdajle sem se spomnila, da ste se menile in sekirale, kako boste konec decembra ali začetek januarja morale nazaj v službo. Sem vam kar malo fovš, ko imate te probleme šele zdaj. Pa saj bo šlo. Težko je, ampak nekak gre. Tiste, ki boste delale polovično, boste na boljšem, ker se res ful pozna, saj nisi ves čas na šihtu. Lonja, škoda, ker si nismo izmenjale telefonskih, da bi se našli. Pa si ziher, da nas niste srečali? Mi smo namreč zelo markantni - oči, mami, otrok in še dva mala črna psa. Nas ni za falit. Kar naj rija pove, kaj so si mislili , ko so nas prvi večer srečali, pa še nismo vedeli drug za drugega, da smo tapravi. No, pa da še povem našo včerajšnjo štorijo. Ker smo še z morja navajeni res cel dan biti zunaj, smo bili v stanovanju kar malo sitni in smo se odločili, da gremo na sprehod v Tivoli. Malo dežja nas ni motilo, ker je bolj kot ne škrapljalo cel dan. Ko smo prišli pa v Tivoli, smo pa glih še do Čolnarne uspeli pridet, ko se je začelo dobesedno vlivati dol. Pa se usedemo na eno kavo, da bi počakali, da mine, ampak po dobre pol ure še ni bilo nič bolje. Pa se moj odloči, da bo šel po avto, da naju s Špelo pride čim bližje iskat. Popoka oba pesota in šibajo oni po avto. In kaj se mu zgodi? Hudourniki z Rožnika so odnašali tiste makadamske potke po parku in on je malo pred čolnarno, že z notranje strani ograje, s sprednjima kolesoma zagazil v hudourniško luknjo, avto pa ne več ne naprej, ne nazaj. Prilaufa po naju, gremo v avto, poskušava ga spravit ven - nič. Kličeva AMZS in čakava, vmes pride mimo tudi čuvaj parka in nam seveda teži, ker itak sploh z avtom ne bi smel tja, pa poskušamo skupaj nekak spravit avto ven, samo nas je po dveh urah šele AMZS-jevec rešil. Za Špelo sem imela samo en mali puding s sabo, ki ji ni bil dovolj, bila je lačna in zaspana, tulili sva na koncu obe tam v avtu, potem sem klicala prijatelja in prijateljico, da sta prišla naju s Špelo odpeljat domov, da sem jo zrihtala. Sva bili ob 21h šele doma. Skratka, katastrofa od včerajšnjega popoldneva in večera. Aja, no vsaj ena dobra stvar se mi je po vsem tem zgodila. Ko mi je prijateljica čuvala tamalo, da sem vse urihtala zanjo, je čebljala, se pritoževala, spuščala neke čudne zloge, na koncu pa jasno in glasno zaklicala MAMA in me pri tem gledala v oči in stegnila rokice proti meni! Pa sem dočakala tudi ta dan. V hipu mi je vsa slaba volja izpuhtela. Saj zdaj bo verjetno rabila nekaj časa, da bo ta podvig ponovila, jo skoz šuntam, pa ne rata. Štajerke, če ne bi bilo vseh teh pregrešno dragih cestnin do gor, bi sem vam še jaz pridružila danes na pici. Bencin ni tak problem. Škoda, upam, da bojo res uvedli vinjete. Uživajte! Nič, jaz sem še vedno ful utrujena, pridem še zvečer kaj napisat, zdajle pa še malo Špeli družbo delat v deželici sanj.
|