Zaspanka na letalu
Potovanje se je začelo z vstopom na jutranji vlak za Benetke. Po beneških uličicah smo se cel dan sprehajali v vročini, ki se je dvignila v mesecu juniju preko 35 stopinj Celzija, vendar Moeti to ni motilo. Vročina je bila večji problem za naju z Urbanom, saj sva ugotovila, da Benetke niso vozičkom prijazno mesto. Povsod sami mostovi in stopnice. Že na začetku potovanja sva si z Urbanom okrepila mišice zaradi dviganja in spuščanja vozička po stopnicah. Bolje bi bilo s kengurujčkom ali štorkljo. Vseeno smo preživeli lep dan in tako prebili čas do večernega leta proti Barceloni. Leteli smo s cenejšim letalskim prevoznikom in prestopili v Barceloni. Tam smo tudi prespali na letališču, saj smo imeli zjutraj let za Lizbono, glavno mesto Portugalske. Dodobra smo izkoristili prednosti štorklje oz. traku. Z Moeti v štorklji, privito k meni, sva prespali noč na stolih v čakalnici. Tako sva se celo dojili, ne da bi se prebujali.

Z Urbanom sva bila najbolj zaskrbljena zaradi vzletanja in pristajanja, saj dojenčki ne znajo izenačevati pritiska. Pri prvem vzletu in pristanku sem jo skušala dojiti, ona pa nič, trdno je spala. Na začetku sem vztrajala in ji potiskala dojko v usta, ona pa nič. Jaz sem bila zaskrbljena, ona pa je mirno spala, ne da bi se zavedala, da se je kaj zgodilo.

Portugalski prijatelji
Prispeli smo na lizbonsko letališče, ki leži v centru mesta. To nam je olajšalo odhod do centralnega trga Praça do Comercio. Prišli so nas iskat prijatelji Cátia in Daniel in nas peljali do majhnega stanovanja v samem centru stare Lizbone – Alfama, iz katerega so se za čas našega bivanja izselili in nam pustili na razpolago celo stanovanje. Moeti si ga je dodobra ogledala, saj se je ravno v tem času začela kobacati. Alfama je predel mesta, kjer lahko dobimo pridih tradicionalne Lizbone, številne majhne uličice in stopnice, ki se strmo spuščajo proti reki Tejo, kavarne in trgovinice z zelenjavo in s posušenimi ribami v škatlah pred vhodom, veliko glasnega govorjenja, …

Prijazni ljudje in dišeča kava
Dneve smo preživljali po vzpenjajočih se ulicah med kavicami in kolački, po katerih je dišalo iz številnih kavarn. Ljudje so bili zelo prijazni in nam pomagali pri vzpenjanju na različne vrste javnih prevozov, odstopali so nam sedeže. Pogosto so mimoidoči zabavali najino punco, še posebej takrat, ko nama tolažba ni šla dobro od rok. Božali so jo in se z njo pogovarjali. Dotiki in prijazne besede ali grimase so jo vedno pomirile. To me je presenetilo, saj tega pri nas nisem vajena. Bilo mi je všeč.

»Vozičkanje«
S seboj smo imeli celotno opremo: kengurujčka, voziček in štorkljo. Moeti je najbolj uživala v nošenju, sem in tja pa se je odločila tudi za vožnjo. Voziček je dobro prestal preizkušnjo, saj je Lizbona polna »kock« – tlakovcev, po katerih je Moeti kar precej treslo, a je to očitno ni motilo in se je pogosto prepustila globokem spancu. »Vozičkanje« je bila dobra telovadba tudi za naju, saj leži Lizbona na sedmih gričih.

Telma in Moeti
Obiskali smo tudi »mojo« portugalsko družino, kjer so nas pričakali z odprtimi rokami, dobro večerjo in otroškim živžavom. Srečali smo štiriletno Telmo, ki jo je kar razganjalo od veselja ob ponovnem srečanju. Moeti je spoznala veliko vrstnikov, saj so bili na obisku tudi sorodniki iz Zelenortskih otokov. Najmlajša članica je imela komaj en mesec. Prijatelji in znanci so si Moeti pogosto kar »prisvojili« in niso skrivali navdušenja nad njo. Na začetku je bila precej prestrašena, saj so si jo podajali iz rok v roke. Vsi so znali rokovati z njo, saj so vajeni dojenčkov. V soseski je namreč zelo veliko otrok, poleg tega pa so sosedi, družine in prijatelji zelo povezani med seboj in pogosto pazijo otroke drug drugemu.  

Sintra, hribi in Slovenci
Tretja lokacija, ki smo jo obiskali, je bila Sintra, prelepo staro mestece v bližini Lizbone. Na srečo je okolica dobro povezana z javnim prevozom. Sprehodili smo se do dveh gradov na vrhu hribov in preko prelepih parkov in gozdov. Na vrhu enega hriba smo srečali kar dve slovenski družini. Očitno res velja, da če želiš srečati Slovenca, se moraš povzpeti na najbližji hrib – zagotovo bo prišel mimo kakšen Slovenec. V enem od parkov je bila zelo simpatična razstava kipov na prostem, ki so predstavljali različne živali živih barv. Sprehodili smo se tudi po labirintu v skali na dvorišču pravljične palače Quinta da Regaleira. S starim tramvajem smo obiskali peščene plaže, kjer smo malo poležavali in počivali. Voda je bila za malo Moeti premrzla, z Urbanom pa sva izmenično čofotala.

Sicer je res, da nismo naleteli na nobeno previjalnico ali dojilnico, vendar v toplem vremenu ni bilo težav niti s previjanjem niti z dojenjem. Čeprav se je Moeti večinoma še dojila, je sem ter tja že poskusila kašice, ki smo jih kupili v trgovini z organsko prehrano v starem centru Lizbone.

Sproščenost in spontanost
Dneve smo preživljali spontano in posedali po parkih ob reki Tejo, ki imajo dovolj travnatih površin za kobacanje in poležavanje. Kljub sončnemu vremenu ni bilo prevroče, saj je ves čas prijetno pihljal morski vetrič. Moeti je bila lepo posončena, a nič opečena. Le lepo porjavela, saj nima občutljive kože. Ob reki Tejo smo doživeli koncert romske skupine iz Francije, ki je preigravala glasbo Gorana Bregoviča. Moeti je bila nad glasbo in inštrumenti navdušena. Skupina glasbenikov je poslušalce pogostila z velikim loncem kuhanih polžev, ki so portugalska specialiteta.

Bacalhao
Sicer pa tipična portugalska hrana temelji na ribah, predvsem na bacalhau oz. polenovki, ki jo pripravljajo na mnogo načinov. Pravijo, da imajo recept za vsak dan v letu in še kakšnega več. Poleg rib njihovo kulinariko sestavlja še veliko mesa in sladic. Hrana je precej težka, vendar zelo okusna. Večerje so zelo pozne, okoli 22. ure, tako da je Moeti večino prespala ali pa sem jo dojila. Vsi dogodki in nove stvari preko dneva so jo popolnoma utrudili.

Kobacanje in prvi zobek
Potovanje po Portugalski je bilo zaznamovano z nekaj prelomnicami, zaradi katerih ga zagotovo ne bomo pozabili. Moeti se je v Lizboni začela kobacati. Dobila pa je tudi prvi zobek, ki je pokukal na plan brez vsakršnih težav. Mi se že veselimo naslednjega obiska Portugalske, ki se je izkazala kot otrokom prijazna dežela, zato jo priporočamo tudi vam. Kar urno pot pod noge.

Kako portugalski starši izbirajo imena svojemu naraščaju?
Zanimivo je, da imajo na Portugalskem uraden seznam imen. Otroka starši ne morejo poimenovati drugače kot z imenom s seznama. Sicer je res, da je imen veliko (približno 2.500), pa vendar … Prijateljica je imela problem, saj je želela poimenovati hčerkico Janina, na seznamu pa je bilo le Janine. Obveljalo je pravilo in sedaj je njeno drugo ime Janine. Najpogostejše portugalsko ime za punce je Maria, za fante pa João. Ob glavnem imenu imajo pogosto še drugo ime in več priimkov. Tako se dekletce imenuje Telma Janine Santos Ramos. Ob pogledu na mojo osebno izkaznico so me spraševali, ali so to vsa imena, ki jih imam.  

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Avgust/September 2008