Prazno življenje
Oznake: prazno,življenje,droga,stiska,pomoč odvisniki,komuna,težave,družina,sestra,vzgoja
21.11.2012
Pozdravljeni,
pišem vam glede svoje sestre, ker ne starši ne jaz ne vemo, kako bi ji lahko pomagali. Stara je 30 let, njeno življenje pa je pravo razsulo, vse skupaj se vleče že več let in se čedalje bolj stopnjuje. Glavni problem je njena zasvojenost z drogami (predvsem kokainom, ki ga redno snifa vsaj enkrat na teden, eksperimentira pa še z marsikaterimi drugimi drogami - mefedron, ecstasy, poppers...) in pa njeni patološki odnosi z moškimi. Njeno življenje je prava gugalnica - najprej vrhunec (droga ali pa zagretost za kakšnega neperspektivnega moškega), nato pa velik padec, ki se odraža kot depresija ali pa popolna brezvoljnost. V vsem išče užitek, ampak problem je, da ga išče v stvareh, ki so zelo prazne in kratkotrajne in to spoznanje jo vedno znova udari in je potem na tleh. Učinek droge popusti v nekaj urah in tudi začetni čar zaljubljenosti zelo hitro zbledi, ko spozna, v kakšnega čudnega tipa se je spet zaljubila, skratka ona išče srečo v stvareh, ki so kratkotrajne in intenzivne, ampak te stvari je že v osnovi ne morejo osrečiti, ker ko si enkrat na vrhu (na primer zadrogiran ali pa noro zaljubljen), potem obvezno sledi streznitev in velik padec. Njen način, kako si podaljša fazo zaljubljenosti je ta, da se zaljubi v nekoga, ki je nedosegljiv, na primer poročen ali pa totalno nezrel za resno zvezo in ima potem z njim nek zelo čuden odnos, ki je predvsem seksualen - tak moški jo seksualno zadovolji, čustveno pa ne, zato je vedno bolj nezadovoljna, pa kljub temu včasih več mesecev vztraja v takem odnosu (zraven ima sicer še druge moške, ker je izrazito poligamna in edina zveza, ki si jo predstavlja je odprta zveza). In potem nekaj časa preboleva tistega moškega, dokler ne naleti na novega in to takega, ki ustreza istemu vzorcu – ali poročen, ali nezrel, ali psihično moten, ali totalno brez spoštovanja do žensk… In krog se ponovi. Taki jo privlačijo, normalni fantje pa jo dolgočasijo in pravi, da se ne more silit, da bi bila s kakšnim normalnim, hkrati pa si želi resne (odprte) zveze. Toliko na kratko o njenem odnosu z moškimi.
Zdaj pa še k bolj resnemu problemu - droge. Sama priznava, da nad drogami nima več kontrole (še pred kratkim je to zanikala, tako da je že to napredek). Zasvojena je s kokainom in že če vidi raztreseno moko postane čisto vznemirjena in začuti močno hrepenenje po kokainu. Za vikend gre skoraj obvezno na žur, ki se ponavadi razpotegne in lahko traja tudi po več dni, takrat se vedno zadane. Večkrat pa se zgodi, da se zadane tudi med tednom in to čisto neplanirano, ker pride k njej na obisk kakšen kolega in ima s seboj kokain (ali pa kaj drugega) in ponudi še njej. Največji problem je, da je večina njene družbe tudi na drogah in mnogi ji drogo celo zastonj ponujajo. Tudi, če se odloči, da bo nehala, potem pride k njej na obisk kakšen prijatelj, ki ima s seboj kokain in ji ga ponudi, ona pa nima volje, da bi jo zavrnila, ker ko enkrat vidi kokain, jo čisto potegne not in se mu ne more upreti. Že, če se zadane samo za vikend, je potem še cel teden "skurjena", priznala je, da v življenju ne naredi nič konkretnega (ima namreč polno idej, ki pa jih ne realizira) zato, ker še cel teden po zadetem vikendu deluje nekako s 30% energije in nima volje za nič, niti za pospravit stanovanje (ki je zelo razmetano), kaj šele kaj drugega. Pravi pa, da ona te žurerske vikende rabi, ker se med tednom nič ne dogaja, zato mora to nadomestiti med vikendom. Pravi, da rabi življenje, kjer se kaj dogaja, hoče imeti razburkano življenje, ne pa "ravne črte". Moj predlog je bil, naj si ga razburka na kakšen bolj konstruktiven način, pa ne ve, kako bi to bilo, ker je v življenju doživela že toliko čudnih in bizarnih stvari, da se ji vse, kar je kolikor toliko normalno, zdi dolgočasno.
Najprej sem jo spodbujala, naj gre v kakšen center za odvajanje od drog, ampak čedalje bolj se mi dozdeva, da to ni rešitev zanjo. Ko je bila na dvotedenskem potovanju v tujini, je namreč zdržala brez drog, potem je bilo pa spet vse po starem, tako da menim, da bi bilo enako tudi, ko bi se vrnila iz centra za odvajanje. Menim, da bi morala temeljito "prepucati" svojo družbo in iz svojega življenja izločiti osebe, ki jo spodbujajo pri drogiranju. Skoraj vsi njeni prijatelji se drogirajo in "bluzijo" skozi življenje in če je družba taka, je težko kaj doseči, ker tudi če se nekdo odvadi mamil, potem gleda svoje prijatelje, ki se zadevajo in ga hitro spet zamika. Giblje se v družbi, ki ji droge dobesedno ponuja. Je pa zanjo seveda težko kar prekinit stike z njimi, ker je na nekatere prijatelje navezana. Prizna, da se zaveda svojega problema z drogami, nima pa volje, da bi ga rešila, nima prave volje, da bi nehala.
Naj omenim, da živi sama in da ima svobodno službo, ki ji omogoča takšen uničujoč življenjski slog. Če sem konkretna - že več kot 6 let se ukvarja s prostitucijo. Ima sicer končan faks, ampak je njen poklic ne zanima, zato se je odločila za to pot. Še preden se je začela ukvarjati s prostitucijo je imela nekaj zelo slabih izkušenj z moškimi (do nje so se obnašali skrajno nesramno, nespoštljivo, ponižujoče) in zaradi vsega tega prostitucijo tudi čustveno potrebuje, ker ima zaradi nje lažen občutek vrednosti, zaželenosti in cenjenosti, češ "še plačati so pripravljeni zame, medtem ko se tisti, ki so me imeli zastonj niso zame nikoli potrudili". Z nekaterimi strankami (predvsem stalnimi) ji je čisto OK, z nekaterimi pa tudi zelo trpi, pa vseeno to dela, predvsem zaradi denarja, ker se je navadila na precej razsipen življenjski slog (droge, žuri, potovanja...). Veliko strank ji tudi zastonj prinese drogo, že to je velik razlog, da se ne more odvaditi od nje.
Ker je stara že 30 let in na svojem, je naš vpliv omejen in ne vemo, kako naj ji pomagamo. Nikakor ni več otrok, se pa obnaša kot otrok, sploh ne razmišlja o posledicah svojih dejanj, pa je od žurov in drog videt povsem uničena (bleda, utrujena, velikokrat ima herpese, ker ji pade odpornost...) in tudi na značaj ji je močno vplivalo - postaja pozabljiva (včasih se zgodi, da ti v roku par minut dvakrat pove eno in isto stvar in to ne en stavek, ampak celo zgodbo in ko jo vmes prekineš in ji poveš, da ti je to ravno pred 20 minutami na dolgo razložila, se začudi, ker je vmes dejansko pozabila, kaj je govorila pred 20 minutami), vzkipljiva (včasih se ji čisto strga zaradi kakšne malenkosti, prej ni bila taka), raztresena, pri govoru se ji zatika in velikokrat kar jeclja, ves čas je nekako v oblakih, posluša te samo, če ji poveš kaj res šokantnega, sicer pa plete svoje misli kot da te ni, ko je treba pa govorit o njej in o njenih problemih se na dolgo in široko razgovori, da te včasih prav psihično izčrpa, ampak kaj, ko večinoma ponavlja ene in iste stvari in se nič ne premakne. V bistvu je globoko nesrečna, njeno življenje je prazno in brezciljno, je pa za to odgovorna sama, ker se ne potrudi, da bi kaj konkretno spremenila. Smili se mi, hkrati sem pa že prav jezna nanjo, ker se ni še ničesar naučila iz svojih izkušenj (pa jih ima res veliko in jih kljub temu ponavlja in ponavlja, čeprav vidi in priznava, da ne vodijo nikamor). Radi bi ji nekako pomagali, ker sama očitno ni dovolj močna, da bi kaj spremenila, sicer bi že, ker se čedalje bolj zaveda, da njen način življenja vodi direktno v propad. Bistvo pri odvajanju drog je seveda to, da se odvisnik sam pri sebi trdno odloči, da bo nehal, ona pa ne zbere dovolj volje. Kako bi ji pri tem lahko pomagali? Pogovarjali smo se z njo že 1000_x_, včasih na prijazen in sočuten način, včasih smo ji tudi direktno in brez olepševanja povedali kaj si mislimo o vsem skupaj in z mnogimi stvarmi, ki ji jih povemo in svetujemo, se celo strinja, z nekaterimi pa seveda tudi ne, napredka pa po nobenem pogovoru ni videti. Naj omenim, da je bila že pri dveh različnih terapevtih (pri enem je šlo za hipnozo, pri drugem pa za pogovore oziroma psihoterapijo), obiskovala ju je nekaj mesecev, pa ni nič pomagalo. Imate kakšne ideje, kam bi se lahko obrnili, kdo bi ji lahko konkretno pomagal, glede na to, da dosedanje terapije niso obrodile nobenih sadov? Kaj pa lahko naredimo njeni domači? Menim, da bi bila pripravljena sodelovati, ker tudi sama vidi, da vse skupaj ne vodi nikamor.
Že vnaprej najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav.
ODGOVOR:
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka | 28.11.2012
Pozdravljeni! Veliko ste napisali o svoji sestri. Moj odgovor bo kratek, ravno zato, ker ste mi dali toliko informacij, da lahko na kratko odgovorim. Vaša sestra mora iti v komuno za zdravljenje odvisnosti od drog. Komune so pri nas in v tujini. Iz mojih terapevtskih izkušenj bi bilo boljše, če bi šla v tujino (Italija, Bosna in Hercegovina …), se v komuni zdravila zaradi zasvojenosti in se naučila novega, drugačnega načina življenja. Pri nas v Sloveniji so komune zelo dobre; problem je edino to, da vaša sestra ne bo daleč od svojih prijateljev, okolice, v kateri si uničuje življenje, in jo lahko hitro povleče nazaj, v njen razsuti svet drog in zabav. Samo terapevtska pomoč je pri tako močni zasvojenosti premalo. Zakaj? S terapevtom se vaša sestra sestaja samo enkrat na teden, mogoče dvakrat, če je terapevtski proces bolj intenziven. Če ni intenziven, je terapevtskega dela še manj. Po tem se vedno znova vrača nazaj v svoje vsakdanje življenje, kjer ima »prijatelje«, žal take, ki ji pomagajo pri zasvojenosti (ponujajo drogo) in nekateri tudi zlorabljajo njeno telo. Vaša sestra živi zelo nevarno življenje, ki jo bo, če se ne bo ustavila, peljalo v prepad, v smrt. Verjemite mi, da si nekje globoko v sebi, niti najmanj ne želi vsega tega, kar se ji dogaja, vendar ne zna drugače, ne zmore drugače. Nobena ženska si ne želi biti tako zavržena v odnosih kot je vaša sestra. Njeno življenje in odnosi so sicer zelo dinamični, vendar je na koncu vedno zavržena in ostane sama. Droga, zabave in spolnost ji pomagajo pozabiti na bolečino (takrat ko je »zadeta«od prepovedanih substanc, raznih aktivnosti … ne čuti bolečine), vendar je ne izbrišejo in vedno znova prinesejo novo bolečino. Če ji želite pomagati, ji vi in starši pomagajte, da odide v komuno. Sigurno ne bo navdušena nad tem, da bi šla na zdravljenje v komuno, vendar se bo tam lahko naučila novega življenja. V komunah je življenje drugače naravnano (delo, terapevtski pogovori, skrb zase, skupinsko delo) in je moč celostno spremeniti svoje življenje. Sama bo iz te močne zasvojenosti s prepovedanimi substancami (in verjetno tudi zasvojenosti z odnosi in spolnostjo) zelo težko prišla … Moram poudariti, da v komunah ne gre za dvotedensko ali enomesečno zdravljenje, ampak za večletno zdravljenje, ki je prav zato, ker traja dlje časa, tako uspešno. Vsaka zasvojena oseba mora namreč na vseh ravneh (miselni, čustveni, vedenjski) spremeniti svoje življenje. To še toliko bolj velja za zasvojenost z drogami, ker je ta zelo močna. Po zdravljenju v komuni, ko se bo vrnila nazaj v svoje okolje, ne bo v njenem življenju več istih prijateljev, ljudi, ker se bodo v tem času prekinili stiki… Šele, ko bodo pretrgane vse vezi, ki jo uničujejo (slabi prijatelji, prostitucija, droge), bo lahko zaživela svobodno življenje, ki bo bolj umirjeno in izpolnjujoče.
Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in
osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi
vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko
zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena
tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na
določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
