Pozdravljeni!
Vaše sporočilo sem nekajkrat prebrala in razmišljala, kako naj vam odgovorim. Imela sem nekaj težav, ker mi manjkajo informacije (koliko je vaš otrok star, a pri večini obiskov čutite vznemirjenost …), zato vam težko odgovorim na vprašanje, ali ste pretirano zaščitniški. Mogoče boste ob prebiranju mojih besed sami našli odgovor na to vprašanje.
Majhni otroci so zelo ljubki in prebudijo v nas veliko občutkov: veselja, nežnosti, zaščitništva ... Ob njih postanemo ranljivi, bolj »mehki«, »topli«. Nekoč sem prebrala, da s tem narava poskrbi, da se povežemo z otrokom, da se vzpostavi navezanost med starši in otrokom, ki je nujno potrebna za otrokovo preživetje in razvoj. Raziskave kažejo, da je stik med otrokom in ljubljeno osebo nepogrešljiv. Otrok potrebuje bližino in nežnost, zato ga nosimo, stiskamo, se z njim igramo …Tako se ustvarjajo nove povezave v njegovih možganih in poteka otrokov razvoj (miselni, čustveni, socialni …).Vendar pa potrebuje tudi mir, da se lahko spočije. Vi ste kot mamica najprej vzpostavili stik z vašim otrokom, saj ste že od spočetja z njim in je zato ta stik enkraten, poseben, ker ste otroka čutili že v času nosečnosti in on vas. Z rojstvom otrok vzpostavlja stik in navezanost tudi z ostalimi člani ožje in širše družine. Odnosi, ki se vzpostavijo med otrokom in drugimi, so zanj in tudi za ostale dragoceni in je dobro za otroka, da jih ima.
Ko boste opazovali, kako drugi ravnajo z vašim otrokom, poskušajte ugotoviti, kdo ali kaj vas vznemirja: osebe, ki crkljajo vašega otroka (vas vznemirjajo vsi obiski ali samo določeni; npr. tašča), način, kako ga stiskajo, ogovarjajo (je otroku všeč ali se izmika, joka …), imate ob obiskih občutek, da ste postavljeni na stran oz. se čutite izrinjeno. Razmislite tudi o tem, ali imate na splošno občutek, da bi otroka pred vsemi zaščitili tudi, če za to ni potrebe in poskušajte najti odgovor na vprašanje kdo rabi objem, crkljanje, stiskanje … otrok ali drugi? Pravi odgovor je seveda otrok, ne drugi, saj otroci ne (z)morejo zadovoljevati čustvenih potreb odraslih. Nič niste napisali, kaj pravi vaš partner/mož na vaše dvome, vznemirjenost … Vam je že kdo od ljudi, ki jih imate radi in jim zaupate rekel, da ste preveč zaščitniški? Drugi lahko opazijo nekaj, česar mi ne moremo ali pa težko opazimo. Glede taščinega vedenja se pogovorite z možem. Povejte mu, kaj vas vznemirja in naj on svoji mami pove, kako vidva kot starša želita, da se vede do vašega otroka, njenega vnuka in da sta vidva najprej odgovorna za svojega otroka. Če vse to ne bo pomagalo, pa vam svetujem, da poiščete strokovno pomoč in skupaj s terapevtom razrešite stisko, ki jo doživljate. Vse dobro vam želim.