Pozdravljeni! Težko vam odgovorim na vprašanje, ali je vaše vedenje povezano z vašo preteklostjo, ker imam premalo informacij. Poleg tega je v ozadju našega vedenja, odzivanja v odnosih z drugimi velikokrat globlja dinamika, ki jo je moč odkriti le v terapevtskem procesu. Vam bom pa napisala nekaj osnovnih dejstev, o katerih lahko razmišljate in mogoče najdete nekaj odgovorov na vaša vprašanja. Vsi dobimo prvi model starševstva, vzgoje doma v družini. Ko odraščamo ob mami in očetu spoznavamo, kaj pomeni biti starši, kako se vzgaja otroke, kako se starši odzivajo na otroke. V družini se nam skozi odraščanje izoblikuje model starševstva. Ta je včasih pozitiven, včasih negativen in se vtisne v naš spomin, v naše reagiranje, če to želimo ali pa ne. Velikokrat kakšna mamica reče, da ne bo nikoli takšna kot je bila njena mama, potem pa sama opazi, da v stresnih vzgojnih situacijah podobno odreagira kot je odreagirala njena mama. Vprašajte se, kako so vaši starši ravnali, ko ste vi bili neubogljivi (ali ste sploh lahko bili) in dobili boste odgovor ali jih posnemate. Vaše reagiranje, odzivanje na otrokovo vedenje je povezano tudi z vašim izražanjem čustev. Pišete, da izgubite kontrolo, kričite, žalite … Predvidevam, da to počnete, ko ste jezni, ko nekaj boli. Izražanja čustev (kako se jezimo, kaj naredimo, ko smo žalostni …) se naučimo v družini podobno kot se naučimo pogovarjanja. Na naše vedenje in odzivanje pa lahko vplivajo tudi druge izkušnje v odnosih. Včasih lahko kakšna nerazrešena čustva (jezo, razočaranje), ki so nastala v partnerskem odnosu ali v drugih odnosih, namesto, da bi jih tam razrešili, »nesemo« do otrok. Radi imate sina. A je res vsa ta jeza namenjena njemu ali mogoče komu ali čemu drugemu? Kako pa ste sprejeli, da je vaš sin diagnosticiran dispraktik? Starši otrok s posebnimi potrebami imajo še eno pomembno in tudi težko nalogo: sprejeti otroka takšnega kot je. Veliko je lahko razlogov, zakaj se tako odzivate na otroka in lahko so prepleteni. Rada bi vam še nekaj napisala o vedenju vašega otroka. Vaš otrok ne provocira. Mogoče išče vašo pozornost, sprejetost, stik z vami, se odziva na vaše nerazrešene čustvene vsebine … Noben otrok ne želi biti tepen, kregan. Vam pa sin nekaj močno prebuja in to pomeni, da boste morali ugotoviti, kaj to je. Ob tem lahko zrastete v vašem materinstvu. Vi ste odrasli in lahko prevzamete odgovornost za svoja čustva in vedenje ter v težkih situacijah drugače odreagirate. Se boste pa morali drugačnega odzivanja naučiti, ga zavestno spreminjati, ker je vzorec, ki ga imate sedaj, postal »avtomatiziran« in bo potrebno nekaj časa ter vaje (drugačnega odzivanja, ko ste jezni, vznemirjeni …). Ko se boste vi drugače odzivali, se bo tudi vaš odnos s sinom spremenil. Fizično in psihično nasilje otroku ne prinaša nič dobrega, le veliko strahu in težkih čutenj. Tudi vam ne prinaša nič dobrega. Sicer vas kričanje mogoče malo umiri, prinese pa tudi veliko težkih čutenj. Ko odreagiramo nasilno, odreagiramo iz nemoči. Svetovalni center za otroke in mladostnike najdete v Ljubljani in Mariboru. Bi vam pa predlagala, da najprej poiščete psihoterapevtsko pomoč zase, kjer boste s terapevtom poiskali vzroke vašega odzivanja in se učili drugačnega reagiranja. Lahko se vključitev tudi v šolo za starše, ki se izvaja v več krajih po Sloveniji in tam spoznavate, kako lahko drugače reagirate v različnih vzgojnih situacijah in hkrati delite izkušnje z drugimi starši. Želim vam, da zaradi sebe in vašega sina poiščete pomoč ter se naučite drugačnega izražanja čustev in vzgojnega ravnanja, da boste imeli s sinom odnos, ki se ga boste veselili.