Otroci vedno ločitev težko sprejmejo, ne glede na to, kaj govorijo in pokažejo. Pogosto pač dejstvo sprejmejo, ker jim drugega ne preostane, se pa to lahko kasneje kaže v npr., problemih v lastnem partnerstvu, občutku manjvrednosti ipd. Otroku sicer lahko razložite (večkrat, skozi leta, ko razume drugače), vendar gre tu bolj za racionalno predelavo travmatskega dejstva. Z možem bodita pozorna na celostni razvoj in delovanje otroka in bosta, kot dobra starša, že zaznala, kdaj in kaj potrebujeta otroka v naslednjih letih. Dobro je otroka peljati k strokovnjaku, ki bo znal od njiju izvedeti, kaj res čutita in potrebujeta, saj je pogosto tako, da otroci staršem svoje stiske ne izražajo, ker se počutijo (zelo pogosto) krivi, želijo biti lojalni do obeh staršev, čutijo, da sta preokupirana in jima zato ne zaupajo svoje skrbi in stiske. Na videz lahko izgleda vse normalno, v njih pa ni. Terapevt jima bo pomagal tudi to izgubo sprejeti, predelati in se prilagoditi na novo življenje. Ločitev ni enkraten dogodek za otroke, ampak proces, in včasih traja leta, da se nekako zaključi.