|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
  
Odgovornost za zadovoljstvo drugih
Oznake: odnosi,odločitve,skrb,zase,družina
11.4.2013

Pozdravljeni,
Poslušala sem intervju, v katerem so povedali, da otrok lahko skrbi za potrebe staršev, če so ga le ti tako usmerjali. Ravno to sem začutila pri sebi. Imam hudo težavo:

-odrasla, že tudi mati, ugotavljam, da se popolnoma čutim odgovorna za zadovoljstvo svoje matere in tudi vseh drugih

-kot, da bi bilo tuje nezadovoljstvo, jeza, prezir, sovraštvo, moja meja, moja omejitev: do tukaj se lahko razkomotiš, naprej pa ne..nimaš pravice..gorje tebi, ti si kriva, da se tako počutim, porednica ...

-na začetku sem se zelo bala in tresla, sedaj pa se vedno bolj zavedam, krivice in notranje eksplozije v mojem telesu, ki je ne zdržim več ( tresem se po celem telesu, peče me telo..) . je to jeza, ki jo čutim ob krivici? Kako naj jo izrazim kosntruktivno?

-takoj, ko nekdo z pasivno jezo nastopi z neverbalnimi znaki ( tako je ravnala moja mati, učila me je neverbalne govorice), postanem tako prizadeta, morda celo jezna, pa ne znam dati ven..lahko bi eksplodirala, samo vem, da ne smem in zato se mi meša..bojim se in drhtim..drhtim in čutim hudo krivico, vendar si še ne verjamem, da imam pravico ignorirati tuje nezadovoljstvo. V bistvu me prizadene, ker ne morem razumeti, da mi tako sebično odvzamejo prostor za svobodno izražanje. To pa seveda pomeni, da sem odvisna od odobravanja. Zakaj?? Zakaj mi to toliko pomeni?

-za nameček sem dobila še zelo kritičnega in hladnega partnerja, ki je rad negativen in nezadovoljen in je krog sklenjen

-želim ven iz kroga-želim si vzeti pravico in dovoljenje, da moram skrbeti le zase in da ni moja dolžnost streči drugim "jezam". Vnedar za enkrat še ne upam, kar otrpnem, ali ap bi znorela in bila žaljiva, pa nočem tega.

KAko to storiti, da se za edno ločim od tega strahu, da bo kaj zelo narobe, če bom šla preko teh opozorilnih znakov ( zavijanje z očmi, odkimavanje, nazdovoljen pogled, obraz, ignoriranje)..MIslila sem, da bo mati umrla, če ne bom skrbela zanjo, ali pa, da bom kaznovana s kakšno hudo boleznijo, če bom nehala biti suženj tujih potreb..kako se sprostiti in se osvoboditi vpliva drugih nad mojim počutjem?

-naj povem, da je moja mami pridna nežna ovčka, ki se nikoli ne krega, je krhka in prijazna in ženstvena, jaz pa sem vse ostalo po njenem ( pa nisem): bojim se jo, ker ima tako močan vpliv nad mojim čutenjem na tako neviden način, čisto brez graje. Vendar čutim njeno jezo in kritičnost skozi to prijaznost večkrat.. Jaz se derem,jeza je pa njena, enako kot pri partnerju..jaz kričim njegovo nezadovoljstvo, ker mu nisem kos..občutku, ki ga prevzamem, ko ga spusti v odnos....za nameček pa še s prstom kažejo name in me gledajo kot svetovno čudo, ko se derem. Seveda se zelo sramujem tega. Derem se iz strahu, namreč njegova jeza in tudi jeza drugih me tako straši, da doživim katastrofo. Derem se iz bolečine, ker sem nemočna in odvisna od njihovega zadovoljstva in sprejemanja.
KOt vidite, sem že veliko dojela:) Zdaj pa me zanima, če obstaja konkretni primer kako vaditi ignoriranje tujega nezadovoljstva oziroma kako priti do občutka, da je vse OK, četudi cel sve odkimava in pasivno izsiljuje: naj povem, da me firektni nergači ali jezni izpadi ne vržeko toliko ven. Bolj ta stroga prekrita, pikra drža..groza.
LP
Obupana, a z upanjem
Miša




ODGOVOR:
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka | 22.4.2013

Pozdravljeni! Otrok lahko skrbi za potrebe svojih staršev, vendar mislim, da nobeni starši zavestno ne usmerjajo otroka, da skrbi za njih. To se dogaja, ne da bi se v družini tega zavedali, in sicer v vsakodnevni komunikaciji in odnosih med družinskimi člani. Dogajanje v otroštvu pusti posledice, ki jih lahko nesemo v odraslo življenje in odnose. To, da ste ugotovili, da se čutite odgovorno za zadovoljstvo mame in drugih ter katera čutenja se vam prebujajo ob tem, je pomemben korak, vendar ni dovolj… Kot otrok ste se naučili preveč skrbeti za druge, vendar ste zdaj odrasli in vi odločate, koliko boste skrbeli. Vi ste odgovorni za svoje čustvovanje in vedenje. To je dobro, ker lahko spremenite svoje odzivanje na druge ljudi. Konstruktivno lahko izražate to kar čutite z besedami, seveda na primeren način. Na vprašanje kaj vse čutite in zakaj, vam ne morem odgovoriti, ker imam premalo informacij o tem, kaj ste doživljali v otroštvu in v katerih situacijah čutite jezo, strah… Pišete, da ste prizadeti in ne morete razumeti, da vam drugi odvzamejo prostor za svobodno izražanje. Težko napišem, zakaj ste odvisni od odobravanja, če je temu tako. A je vaši družini bilo pomembno, kaj drugi mislijo, kaj bodo rekli? In zakaj dopustite, da vam drugi odvzamejo prostor. Zakaj se ne borite za svoj prostor? Težko vam tudi potrdim, da vi v situacijah, ki jih opisujete, čutite samo mamino in moževo jezo. Verjetno je zraven tudi vaša jeza, saj jezo čutimo takrat, ko imamo občutek, da nekdo gre prek naših meja. Poleg tega si v odnosih prebujamo različna čutenja. Kaj narediti? Ignoriranje je eden od načinov, vendar ne postavi vse stvari na svoje mesto. Najboljša pot je ta, da konkretno raziščete, kaj se vam dogaja v odnosu do mame, moža in drugih ljudi in potem postavite razmejitve. Glede na vse, kar ste napisali manjkajo meje, saj pišete, da veliko čutite; tudi tisto, kar ni vaše. Najlažje boste to naredili v terapevtskem procesu, kjer vam bo terapevt pomagal nasloviti in ovrednotiti vaše doživljanje, čustvovanje in odzivanje ter vam pomagal, da boste postavili razmejitve. Če je mogoče, bi vam predlagala, da se skupaj z možem vključite v terapevtski proces, saj se vam tudi ob njem prebujajo določena čutenja, ki nosijo bolečino in lahko drug ob drugem delate na sebi in vašem odnosu. Sami sicer lahko ene stvari razumemo, ampak ker smo čustveno vpeti v naše doživljanje, težko raziščemo pomembno dinamiko, ki se nam dogaja v odnosih in zato težje postavimo meje. V terapevtskem procesu pa vam bo terapevt pomagal postaviti stvari na svoje mesto. Najboljši prostor za razreševanje ran iz otroštva so namreč odnosi, saj ob drugih ljudeh lahko bolj celovito spoznavamo sebe in spreminjamo tisto, kar nas boli. Eden od teh odnosov je tudi terapevtski odnos.

 

Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.


mag. Kornelija Ferčak odgovarja:
Dnevno nespanje dojenčka
Nesprejemanje bodočega zeta
Ali naj se odselim?
Tašča crklja vnuka


Zastavi vprašanje strokovnjaku
Nazaj na SEZNAM STROKOVNJAKOV


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:






.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?