Pozdravljeni! Vsaka ločitev ali razveza je težka izkušnja ne glede na okoliščine, saj poseže v odnose in posameznikov ustaljeni način življenja. Ločitev je prelomnica, ki prinese veliko sprememb v odnos in družino. Pomeni konec partnerskega odnosa, ne pa tudi starševskega, če so v družini otroci. Z vašim nekdanjim partnerjem nimate več partnerskega odnosa, vedno pa boste imeli starševski odnos, ker ste starši vaši hčerkici. Zaradi tega odnosa in vaše hčerkice bi bilo najbolje, če bi bilo mogoče pri vzgoji sodelovati. Žal se velikokrat zgodi, da se odnosi z ločitvijo zapletejo, stiki postanejo stresni in naporni, komunikacija otežena. Vzroki za to so različni, najpogosteje pa je v ozadju bolečina, ki izhaja še iz partnerskega odnosa, odraža pa se v starševskem. Vse to lahko zelo prizadene otroka, ki je najranljivejši družinski član. Otrok ima svoje starše rad. V njegovem čustvenem svetu sta ena mama in en oče in sta enako pomembna. Tudi če gredo starši narazen, otrok v svojem doživljanju čuti ljubezen do mame in očeta. Prav tako čuti, če med njima nekaj ni v redu. Vsaka ločitev staršev je za otroka zato težka in naporna. Ob ločitvi staršev otrok doživlja stisko, ki jo izraža na različne načine, kar se kaže v njegovem doživljanju, čustvovanju, mišljenju, vedenju… Npr. lahko se zapre vase ali postane aktivnejši, lahko se zateče v regresivno vedenje (vedenje, ki ga je že »prerasel«: zibanje, sesanje prstkov, močenje postelje …). To se lahko zgodi in/ali traja še po tem, ko so vsi formalni vidiki ločitve že urejeni, sploh če se starša ne zmoreta pogovarjati. Ob ustreznem ravnanju in vzgoji se otrok lahko sooči s spremembami, ki so nastale v družini in se tudi nanje prilagodi. Za otroka je ključnega pomena, v kolikšni meri mu je omogočena in kako poteka čustvena prilagoditev na novo situacijo. Čustvena varnost, zaščita, pripadnost in sprejetost so potrebe otroka, za katere morajo poskrbeti starši. S hčerkico se veliko pogovarjajte o tem, kaj doživlja, kako ji je. Pri svoji starosti še nima vseh besed za to, kar čuti, zato ji pri tem pomagajte. Dovolite ji, da izrazi vsa čustva na primeren način glede na njeno starost. O očetu ne govorite slabo, ni pa ga treba zagovarjati, opravičevati. Osredotočite se na vajin odnos. Zanimajte se zanjo, a je ne zaslišujte, kako je bilo pri očetu. Ohranjajte vaš odnos z njo prek igre, skupnih dejavnosti, ob tem se bo počutila varno, vaš odnos pa se bo poglabljal. Pišete, da imate lep in ljubeč odnos - tega vam ne more nihče vzeti. Na dejanja nekdanjega partnerja ne morete vplivati. Če je mogoče, mu skušajte povedati, naj ne meša vas v svoj odnos s hčerkico in ji ne govori slabih stvari o vas, ker to ni dobro zanjo in jo rani. Ob vsem, kar ste napisali, je zaznati tudi elemente psihičnega nasilja, ki ga prijavite, če se bo stopnjevalo in nadaljevalo. Včasih morajo poseči zunanje institucije, da se določeno vedenje ustavi.