Spoštovana! Hvala za zaupanje in vprašanje, odgovor bo nekoliko daljši, boste sama videla zakaj. Da ste se že v tej fazi starševstva obrnila po pomoč, je izraz zdravega stika s seboj in nemočjo starša, pri čemer se vidi, da razvijate občutek za otrokovo varnost. Razvojno je hči v pomembni fazi zorenja možganov, ki v vedenju kaže veliko samoinicitive in potrebe po raziskovanju notranjih (osebnih) in zunanjih meja (okolja). Pri 18m je temeljno čustvovanje že razvito - otrok občuti strah, sram, žalost, veselje, jezo in gnus, … s temi potenciali, ko zraven dodamo še razvoj spomina in jezika, je seveda čas za več samostojne aktivnosti (dokaz, da človek že zelo zgodaj teži k samostojnosti in samozavedanju). Kar je ključno in česar malček še ne zna, je kako uravnati notranja afektivna stanja in potrebe ter jih uskladiti z reakcijami starša oz. okolja tako, da bo zanj varno; tj. kako se ob postavljeni meji svobodne iniciative in posledičnemu stresu (sram, strah) umiriti ne da bi se počutil zavrnjen ter preusmeriti svojo aktivnost (ob preizkušanju novih predmetov, novih prostorov, v bližini novih otrok, pa tudi ob novi rabi znanih stvari). Trenutno je to, kar zmore, protest in upor, ki sta gnana z jezo iz utemeljenih razlogov, saj če bi hči imela besede za to, kar doživlja, bi jih starši šele slišali! :) Razvojna znanost uči, da otrok sam kaže, kako je zanj potrebno poskrbeti, le da: 1. mu je to potrebno najprej dovoliti in 2. se je nanj potrebno uglasiti - začutiti stisko in primarno potrebo. Ne pozabimo na dejstvo, da je otrok na mamo in očeta na poseben način navezan in povezan z njima, jima pripada in se nanje ekskluzivno odziva, na čisto poseben način išče stik z bližnjim. Otrok se tako neprestano, ko se in ko se ne zavedamo, uglaša na starševske odzive, in počutje ter vzdušje (dinamiko) v družinskih odnosih, zato je pogosto potrebno dejavnike otrokove stiske in posledično simptomatično vedenje poiskati ravno pri starših; npr. težko se bo otrok vedel »normalno« oz. sprejemljivo v družini, kjer se oče in mama kot partnerja pogosto pričkata, kregata, žalita, kjer ni zaupanja in zvestobe ali se celo pretepata, kjer je veliko nepredvidljivosti. Starši v takšnih stiskah pogosto pridejo do situacije, ko otroka vozijo od strokovnjaka do strokovnjaka in iščejo težavo v njem, s čimer ga izpostavljajo le še večjemu stresu. Ves trud je zaman, dokler starši s strokovno pomočjo ne pričnejo ozaveščati te zanje nove perspektive in nove odgovornosti, in tako ukrepajo drugače in posledično spremljajo otroka, kako se postopoma umirja in kako simptomi pojenjajo. Ko se starši pričnemo zavedati moči navezanosti in zakonitosti dinamik v družinskih odnosih, gre vse veliko lažje. Če se vrnem, staršu obeh naštetih točk načelom ni težko izvajati, v kolikor si z otrokom dopusti pristen in naraven stik (tega je naravno najbolj zmožna mama); najtrši oreh je v tem, da nas je starševstva pogosto strah oz. se počutimo negotovi (pogosto si tega ne priznamo), kajti umetnosti vzgoje nas šole ne učijo, niti ne tradicija (s starimi mamami in tetami vred), saj: prvič, od odraslega zahteva pripravljenost zaplavati v »neznano morje« starševstva in verjeti vase; starši postajamo šele ob otroku, v enkratnem in svetem odnosu. Moč za to dva črpata iz sebe, svojih primarnih izkušenj in iz partnerstva, zato je še kako pomembno imeti varen intimni odnos, kajti v njegov čustveni del spustimo to novo bitje, ki si – vsaj prva 3 leta – naravno jemlje večino prostora, časa in seveda tudi nas samih … in tako naš svet obrne na glavo. In drugič zato, ker se razvoj naglo spreminja, pogoji za vzgojo tudi, zato ne moremo kar kopirati in na silo uveljavljati tradicionalnih vzorcev družinske vzgoje, ki so si v praksi pogosto protislovni, kar prej ali slej spoznamo, temveč jemljemo zase le tisto, kar kot starši oz. družina čuti in presodi, da potrebuje. Tukaj je pika. Zato je težko reševati zaplete ob vmešavanju v vzgojo otrok že z našimi lastnimi materami in očeti kaj šele s taščami in tasti, kaj? Stiska otroka kliče starša in njegovo ne/izkušenost z vsemi omejitvami in možnostmi, da se nanj primerno odzove. Nihče drugi ni pomemben. Vaša vloga in odgovornost (zlasti materinska, za tem tudi očetovska) je regulacija hčerinega protesta, v katerem vas tepe in ne neha. To vselej pomeni delati z vzorom; najprej zdržite in se umirite vi, nato lahko pomirite otroka in se z njim pogovorite, saj prej pogovor ali pravi stik niti ni možen. Namreč malček, ki sicer že pošteno hodi in čeblja, je nebogljen in od staršev odvisen, njegova čutila in čustva so odprta kakor školjka in absorbira vse, tako varno, nadzorovano in ozaveščeno vedenje, veščine in izkušnje, še posebej pa te druge, nezavedne in manj varno odzivanje starša, ki je povezano z obrambnimi mehanizmi in tega se starš sprva ne zaveda. Varen in dovolj dober starš malčka v situaciji stresa uspe najprej zaščititi (če gre za resno nevarnost) in pa pomiriti, šele za tem postavlja meje, razlaga in usmerja (tu mora biti odločnost sočutna in vztrajna), kajti otrok se varno razvija toliko, kolikor mu to dopušča starševski odziv, nič več in nič manj; otrok od mame zazna bolj ali manj varen odziv na sebe in samoiniciativo; če ji v tem nekaj ni všeč oz. ni varno, protestira. Protest je vedno zdravi, nikoli nezdravi del reakcije. Ne pozabimo na pomen otrokovega uglaševanja na partnersko intimo. Bolj ko otrok napreduje, govori in se sporazumeva, več razlage in odgovorov za zaustavitev oz. spodbudo svoje iniciative potrebuje. Otrok bo tako sam dal vedeti kako je z odgovorom oz. odzivom starša zadovoljen. Če je vse ok, bo izid mir in spontanost, sicer je protest in vztrajamo dalje, dokler nam ne uspe. Da ste v frustraciji in občutkih nemoči, je povsem razumljivo in naravno, toda nikar ne obupajte. Potrebno je najti pravi stik s hčerko, ki neposredno zadeva vaše zmožnosti se umiriti in ji pokazati, da lahko njen stres obvladate ne da bi se pri tem izgubila v ignoranci, odrezavosti, obtoževanju sebe/otroka/očeta ipd. in ji na svoj način pokažete, da se da priti skozi. Naj se javi ta, ki trdi, da je to enostavno! Ne, je pa pomembno sporočilo za otroka in njegov razvoj: mama in oče ob meni vztrajata in me imata rada, tudi ko se počutim grozno, ko jima nagajam…, slišita in čutita me, kaj jima želim sporočiti! Otrok ne izkorišča in ne izsiljuje, temveč pogosto le preskuša svoje in vaše meje, pogosto pa z »nemogočim« vedenjem sporoča svoje nemogoče počutje in nemoč. Kaj je kdaj, je pa stvar presoje in zaupanja starša v otroka in svoje lastne zmožnosti. Iz zgornjega sledi, da terapevti staršem nikoli ne svetujemo po meri recepta za zdravo starševstvo, ker je to do njih nespoštljivo in neučinkovito. Raziskave v razvojni znanosti dokazujejo, da so najbolj varni in dovolj dobri tisti starši, ki si dovolijo izhajati IZ SEBE, ne iz priročnikov, tradicije ipd., pa čeprav v slednjem lahko najdemo marsikaj koristnega. Zato se tudi na terapijah skozi določene intervence in strukturirano sočutje s starši povezujemo s ciljem, da ozavestijo boleče vzorce, ki jih prej niso uspeli in tako pridobivajo na moči za varnejše in bolj odgovorno ukrepanje in trajnejše izide. To zahteva delo na sebi. Le mama, ki se pozna in se sprejema kot je, ve, kaj je za otroka dobro in varno in ga tudi vedno pomiri in spodbudi; ne žali, ne bije bitke za premoč z otrokom, ne zanemarja. Podobno je za očeta, le da se v temeljno razvojno matrico vključuje malce pozneje in drugače. Če greva k hčerki – vam bo uspelo ohraniti varen stik s seboj (posebej, ko ne boste pri volji, ko ste utrujeni ipd.), boste našla stik z njo, na čisto svoj način in boste ukrepala; pri tem se zanesite nase in svoje občutke, zmožnost presoje, ne npr. na moža in njegov način, pa je lahko gospod čisto ok (on naj bo oče iz sebe in vam pa prepusti materinski način), saj tu so razmejitve: odnos mati-otrok in oče-otrok sta sveta in povsem originalna od rojstva naprej; oče nikakor ne more otroku nadomestiti matere in obratno. Je pa res, da je še kako pomembno za otroka in varnost v družini, kako se počutita oče in mama kot partnerja v odnosu (koliko je med njima varnosti, zaupanja in svobode ter odgovornosti); namreč, če je v tem partnerstvu dovolj varnosti, potem so vrata za starševsko sočutje odprta in starševstvo je nagrajeno, sicer to vzdušje v družini postaja čedalje manj varno … kar posebej občuti otrok, ki je nedolžen, ki nima razvitega govora in ne more razumeti odraslih, zato toliko bolj govori s telesom – ravno tega jezika starši pogosto ne razumemo, ali še bolje, nismo pripravljeni razumeti in sprejeti, zato v nemoči hitro reagiramo ogroženi, nerazumljeni, nesprejeti, zavrnjeni itn., in to na način, kot je bilo značilno za našo primarno družino. Otrok odraslemu ne more zapolniti razvojnih vrzeli … žal se ta obrat v praksi dogaja, in to je zloraba, ne glede ali se zavedamo ali se ne. Kakorkoli, otrok nam s telesnimi odzivi in vedenjem (udarci, razbijanje, metanje po tleh, dretje ipd.), ki še ni kontrolirano, saj ga še ne razume, skuša sporočiti, »Mami/oči, sem v stiski, odzovi se in me pomiri«! Ko ste npr. res izčrpana, se počutite nemočna, lahko mož prevzame, vam pomaga, vi pa se umirite - čeravno smo danes pogosto kar oboji utrujeni! Pa vseeno, npr. lahko on začuti in sprejme vašo stisko, ne da bi se pri tem kot moški počutil odrinjen, kriv itn. ali pa vas kako drugače razbremeni, da se lahko umirite in se nato kot mati posvetite otroku. Včasih to gre zlahka, včasih pa ne, važno je, da vselej pridemo nazaj v odnos, poiščemo varnost in besede ter da kot odrasli in starši ne obupamo. Ali bo vaša reakcija ob hčeri ta ali ona, ni tako pomembno, kot je pomembno, da otrok začuti, da njegov protest in stisko jemljete resno in ga spoštujete ter jo obvladujete. To je podobno kot v starih obredih hranjenja, ko mati za otroka najprej sama prežveči hrano in jo potem ponudi njemu, da jo lahko pregrize in prebavi. Tako se bo hči učila, da so stvari obvladljive, zgradila bo lastno vrednost in se bo tudi sama spoštovala v tem, da to, kar čuti in kakor čuti, je zanjo resnično in pomembno. In končno, zaupajte svojim občutkom ob hčeri in ji pokažite, da četudi protestira, je za vas najpomembnejša, najlepša in najbolj sposobna deklica daleč naokrog! Ko se vam bo v tem pridružil še očka, ne da bi svoje odrasle potrebe rinil v ospredje, bo vse v najlepšem redu. Tako bodo otrokove potrebe zadovoljene in odprl se bo čas za vas in za vaju, da vse te izkušnje delita, jih integrirata vsak na svoj način in rasteta skupaj v partnerstvu in ob otroku v družini. Čas je za družinski praznik v katerem slavimo ravno otroka. Zato vam želim veliko veselja in zdravja v krogu najbližjih ter srečno v novem letu!