Vsak otrok je enkraten in ima svoj značaj. V družini in ob njemu pomembnih osebah se oblikuje njegova osebnost. V družini se tudi uči, kako izražati svoja čustva. Že zelo majhen otrok čuti osnovna čustva, kot so veselje, strah, jeza, sram …, in jih tudi pokaže. V najzgodnejšem obdobju otrok še ne zmore uravnavati svojih čustev in jih zato po navadi izrazi s svojim vedenjem (npr. jezo pokaže tako, da brca, tolče s pestmi …). V tem zgodnjem obdobju otrok potrebuje starše, da mu pomagajo regulirati/uravnavati in izražati njegova čustva, da ga umirijo in dajo besede za njegovo doživljanje ter čustvovanje. Otroci se ob starših učijo, kako se izraža določena čustva, zato je pomembno, kako starši izražajo svoja čustva. Če se starši jezijo tako, da vpijejo, se bo otrok verjetno naučil izražati svojo jezo tako, da bo vpil ipd. Težko vam napišem, zakaj se vaš otrok doma vede impulzivno, agresivno. Razlogov je lahko več: še ne zmore izražati močnih čustev z besedami, išče pozornost … Tudi prehrana, in sicer preveč sladkorja, ali pa preveč računalniških igric, agresivnih risank lahko pripomore k večji energičnosti, agresivnosti. Včasih je lahko otrok doma agresiven, če se mu v šoli kaj hudega dogaja (je sam žrtev nasilja), zato je dobro, da pri otroku in/ali pri učiteljih preverite in spremljate, kako se otrok vede v šoli, kako se razume s sošolci … Vašemu otroku dajte veliko besed za njegova čustva. To pomeni, da se pogovarjate z njim o njegovem doživljanju, ga spodbujate, da lahko drugače izrazi svoja čustva, predvsem jezo … Naučite ga, naj vam najprej pove, kaj čuti, nato pa lahko jezo izraža še s telesom – npr. tako, da udarja v temu namenjen vzglavnik, boksarsko vrečo … Sčasoma tega ne bo potreboval. Ne dopustite mu, da je agresiven do vas ali do mlajšega brata. Otroci tudi če razumejo, velikokrat pozabljajo, zato vztrajajte. Glede tekmovalnosti in njegovih čustev bi vam rada napisala, da velika pričakovanja in strah vodijo pogosto do »nerazumljivih napak«. Tekmovalnost je za otroke do določene mere dobra, ker jim pomaga, da se trudijo za boljše rezultate, vendar pa je pomembno, da se otrok nauči tudi sodelovanja. Pozneje v življenju bo potreboval oboje, zato ga učite tudi sodelovalnih veščin, če opažate, da bi rad predvsem tekmoval. To lahko naredite tako, da ga vključite doma v čisto preprosta opravila, denimo, skupaj z bratcem (če bratec ni premajhen) se z njim igrajte sodelovalne igre, ne tekmovalnih. Če bodo njegovi izbruhi trajali dalj časa in bodo postajali neobvladljivi, se obrnite na strokovno pomoč, kjer bodo vam in otroku pomagali. Na spletni strani boste prav gotovo našli otroškega psihologa ali družinskega terapevta v bližini vašega kraja.