Pozdravljeni, postavili ste mi vprašanje, na katerega ni enostavno odgovoriti. Na podlagi vaših besed sama težko napišem, ali je vaš partner v stiku s svojo jezo in strahom ali ne, ker to lahko ugotovi terapevt v terapevtskem procesu, ko spremlja posameznika, par, komunikacijo in čustveno dinamiko v odnosu/družini. Glede na to, da ste obiskovali terapije v okviru ZDT-ja, bom predpostavila, da gre za prekinitev stika z določenimi čutenji. Še preden vam konkretno odgovorim, kaj narediti, pa moram napisati naslednje. Vsi ljudje čutimo in vsi se naučimo izražati svoja čustva v primarnih odnosih, v družini. Čustva nas varujejo, opozarjajo, nam sporočajo nekaj o nas in naši okolici. Če določenih čustev ni dovoljeno izražati, lahko na nezavedni ravni prekinemo stik z njimi. Denimo otrok, ki mu nenehno govorijo, da se fantki ne smejo ničesar bati, ali ga celo zasmehujejo, ko ga je strah, se lahko na nezavedni ravni »odloči«, da ga ne bo več strah in tako strah odreže. Če je v družini veliko jeze in konfliktov, se bo otrok lahko naučil, da se je jeziti nevarno in kot odrasli ne bo kazal jeze. To pa še ne pomeni, da jeze ne bo čutil, samo ni nujno, da se je bo zavedal. Kot že rečeno, vsi ljudje čutimo vsaj osnovna čustva (jeza, strah, veselje, žalost, gnus, sram), razen mogoče ljudje, ki so doživeli kakšno možgansko poškodbo ali hude travme, ki so poškodovale del možganov, odgovoren za čustva. V odnosih čutimo drug drugega, zaznavamo čustva drugega in jih izmenjujemo. Ali ste že kdaj opazovali, kako ste lahko mirni ob človeku, ki je v sebi umirjen? Ali kako postanemo nemirni v gneči, kjer je večina ljudi živčnih? Še bolj intenzivno je čustvovanje v intimnih odnosih. Če se partner jezi, lahko še mi postanemo jezni. Vendar tudi če se partner ne jezi, v sebi pa je jezen, lahko začutimo njegovo jezo, tako da mi postanemo jezni. Pri projekciji gre za to, da svoja odcepljena čustva – ne da bi se zavedali – projiciramo v drugega, ker lahko v drugem bolj kontroliramo svoja čustva. Seveda se projekcija zgodi samo takrat, če se drugi odzove. Pri vas se to lahko dogaja, ker ste vi dovzetni za partnerjevo jezo, strah in ju tudi odigrate. Poleg tega so vam omenjena čustva in (ne)izražanje teh verjetno znani iz primerne družine. Zdaj pa konkretno k odgovoru, in sicer vam bom napisala, kaj lahko naredi vaš partner, vi in oba skupaj. Pišete, da je vašemu partnerju težko govoriti o čustvih. Ni lahko govoriti o čustvih, ki so »ne-varna« in odcepljena. Najboljše bi bilo, če bi vaš partner prišel v stik z njimi, vendar brez nadaljnje strokovne terapevtske pomoči ne bo šlo. Po navadi je potrebnih veliko ur terapevtskega dela, da pridemo v stik z odcepljenimi, potlačenimi čutenji, ker so to večinoma boleča čutenja, ki se jim poskušamo na vse načine izogniti, ne pa jih deliti v odnosu, kar bi bilo najboljše. Vi imate to moč, da prevzamete odgovornost za svoja čutenja. Če gre za projekcijo, vi pri tem sodelujete, zato poskušajte razmejevati vaša čustva od partnerjevih in ne samo preprosto odreagirati ter se jeziti. Lahko se malo ustavite in »greste k sebi domov«. Pomeni, da ko pride naval čustev, si vzamete čas zase (lahko je minutka, preden odreagirate) in se vprašate, kaj vam ta čustva govorijo, kam spadajo, ali obstaja razlog, da so tako intenzivna … S tem ste že prehodili več kot pol poti, ker ste jih ozavestili. Vem, da je meni to lažje napisati, kot vam storiti, ampak to vam bo pomagalo, da ne boste sodelovali pri tej »čustveni igri«. V odnosu skupaj ustvarjate določeno čustveno dinamiko, ki poteka, dokler oba sodelujeta. Ko eden neha sodelovati, se tudi dinamika spreminja. Vaš otrok prav tako lahko čuti strah in očetovo jezo, tudi vašo, ker so otroci zelo senzitivni za čustveno dogajanje v družini. Pomagate mu lahko tako, da ubesedite čustva. Ko je otrok jezen, ali ga je strah, se z njim veliko pogovarjajte, dajte mu besede za to, kar čuti, doživlja. Terapevtski proces, ki ste ga imeli, vam je verjetno pomagal ozavestiti vsaj nekatere vidike vašega odnosa. Če se ni nič konkretno spremenilo, bi bilo dobro nadaljevati terapije, da še bolj raziščete, spoznate, ovrednotite in »predelate« čustveno dinamiko v odnosu in potem v njem vzpostavite drugačne vzorce komunikacije. Za dober odnos je premalo samo nekaj vedeti, treba je spremeniti nefunkcionalne načine komunikacije, odzivanja v odnosih. Seveda je to mogoče, če sta oba partnerja pripravljena delati na sebi in njunem odnosu. Želim vam, da bi šli po tej poti, ki ste jo začeli s terapijami, naprej. Čeprav je včasih potrebnega veliko časa, da se vidijo spremembe, boste nekega dne videli sadove vašega dela.