Pozdravljeni! Na otrokovo vedenje vpliva več dejavnikov, kot so njegova narava (otrok je lahko že po svoji naravi bolj miren, sramežljiv ali pa živahen), življenjske okoliščine in vzgoja. Družina je prvi prostor, kjer otrok živi in kjer se oblikuje njegova osebnost. Ko odrašča, se ta prostor počasi širi, spoznava druge otroke, odrasle … Naloga staršev je, da otroku pomagajo postopno iti v svet in spoznavati življenje zunaj družine. Tako otrok ni prepuščen samemu sebi in mu je ob starših lažje se soočiti z velikim, neznanim svetom, neznanimi ljudmi, saj ob starših čuti varnost. Projekcija je kompleksen proces. Zelo enostavno povedano gre pri tem predvsem za to, da svoja lastna čutenja »preslikamo« v drugega, ker jih tam lahko bolj kontroliramo. O sami projekciji si lahko več preberete v strokovni literaturi, ker bi potrebovali veliko prostora, da bi vam vse razložila. Najpomembneje se mi zdi, da veste, da otroci čutijo veliko stvari in sami ne zmorejo »predelati« vsega, kar čutijo, zato potrebujejo starše, da jim pomagajo, ko jih je strah, ko so jezni … Ko starši ubesedijo otrokova čustva, ga objamejo, so v njegovi bližini, pomagajo otroku uravnavati njegova čustva. Pomembno je tudi vedeti, da so otroci senzitivni na čustvene odzive staršev. Otroci čutijo, ko so starši jezni, žalostni, veseli ali ko jih je strah in se odzivajo na to, kar zaznavajo. Seveda pa tudi starši čutijo, ko je otrok žalosten, jezen, ko ga je strah. V medosebnih odnosih torej čutimo drug drugega. Vaš otrok verjetno drugače doživlja dom in svet. Doma v družini čuti, da je varno, zato si več upa. Drugje pa mu je vse preveč nevarno ali neznano, zato se vas oklepa. Težko vam odgovorim, zakaj vas otrokov strah tako jezi … Niste nič napisali, kako je z vašim strahom, kako sprejemate partnerjevo »nedruženje«. Ali vas tudi jezi? Lahko se namreč dogaja, da ste na vašega »prestrašenega« otroka še bolj jezni, ker mogoče pri sebi ali pri partnerju težko sprejmete strah, negotovost. Otroci nam prebujajo veliko čutenj, tudi tistih, s katerimi se težko sami soočamo. Kako pomagati otroku? Najprej se boste morali umiriti in se ne jeziti na otroka, ko ga je strah. To pomeni bolj v polnosti se zavedati, kaj čutite, a ne dopustiti, da vas jeza in ostala občutja »ugrabijo« in vodijo v reakcije, ki ne koristijo ne vam ne sinu. Ko začutite nestrpnost, jezo, se malo ustavite, globoko zadihajte in potem odreagirajte. Če boste na silo želeli spremeniti sinovo vedenje, obstaja velika verjetnost, da bo stanje slabše. Ob vaši jezi in nestrpnosti otrok namreč lahko čuti še več strahu, panike, tesnobe in potem se začne še bolj umikati ali kričati. Ne ignorirajte ga, ko ga je strah, ampak poskušajte ugotoviti, česa ga je strah. Spodbujajte ga, da govori o tem, kar čuti, tudi takrat, ko ga je strah in tudi ko je jezen. Učite ga poimenovanja čustev. Poleg vsega omenjenega je pomembno, da otroku daste občutek, da je varno, da se lahko oddalji od vas, da lahko gre do drugih ljudi. To bo začutil, ko boste vi umirjeni. Hkrati to pomeni, da morate tudi vi sprejeti strah kot čustvo. Otroka spodbujajte, ko ste v družbi otrok in odraslih. Če ga je strah iti do drugih, ga pospremite do njih. Tudi otrokov oče naj se vključi in ga pelje »v svet« (v park na otroška igrala, v šolo …). Prof. dr. Gostečnik piše, da je oče tisti, ki posreduje pogum, in tisti, ki zmore svojemu otroku dati občutek, da je sposoben, in sicer s tem, ko veruje vanj in mu zaupa ter mu tako odpira okno v svet. Oče otroku razširi obzorje in ga uvede v svet zunaj družine. Ne pričakujte, da se bo vse naenkrat razrešilo. Občutek varnosti in zaupanja je proces, ki se gradi postopno. Če ne boste zmogli sami, pa poiščite strokovno terapevtsko pomoč.