Pozdravljeni, glede na vse kar ste napisali, ste verjetno »postaršen otrok«, vendar pa ne morem pisati, da vas je vaša mama zmanipulirala. Da bo lažje razumljivo, je potrebno vedeti, da imamo vsi v družini svoje vloge in vloga staršev je, da skrbijo za svoje otroke (da nudijo dom, čustveno toplino, ljubezen …). V nekaterih družinah se te vloge zamenjajo in otrok začne bolj skrbeti za starše kot starši za otroka, in takrat govorimo o »postaršenem otroku«. Najpogosteje se to zgodi v družinah, kjer eden od staršev (dostikrat je to oče) odide, umre, je zasvojen z alkoholom ali je kako drugače čustveno odsoten. Če mama ne zna poskrbeti zase in za svoje čustvene potrebe v drugih odnosih (partnerskem, prijateljskem), bo otrok (ne glede na to, koliko je star) to začutil in začel skrbeti zanjo. Ta proces se v veliki meri odvija na nezavedni ravni v odnosu in zato ne moremo reči, da gre za manipulacijo (manipulacija je zavesten proces). Je pa pretirana skrb otroka za mamo/očeta zelo težka in nikoli dokončana naloga, ker noben otrok (ne glede na to, koliko je star, sposoben, uspešen …) ne zmore poskrbeti za mamo/očeta tako, da bi v polnosti zadovoljil njene/njegove čustvene potrebe. Pišete, da z mamo govorite o vaši zaskrbljenosti in njen odgovor je, da vam ni treba skrbeti zanjo, da je vse v redu. Ne vem, zakaj mami ne verjamete in ne začutite, da je ona v redu. Obstaja lahko več razlogov: mogoče mamine besede ne izražajo tega, kar ona čuti, mogoče vi ne verjamete in zaupate, da zmore sama poskrbeti zase, mogoče se v vaši skrbi prepletata oba dva razloga, ki sem ju navedla ... Kaj narediti? Najprej se pogovorite z mamo o tem, kako vam je, ko skrbite zanjo. Vprašajte jo, kako je njej, ko vi toliko skrbite zanjo. Ali je tega vesela ali ji je pa mogoče celo odveč? Naslednji korak je, da sprejmete svojo odgovornost za pretirano skrb in se odločite, da boste manj skrbeli za druge. Vi sami se namreč odločate, da pretirano skrbite za druge, pa če se tega zavedate ali ne. Nihče vas v to ne sili. Zavestno se boste morali odločiti, da ne boste več toliko skrbeli za mamo, da ji boste zaupali, da ona zmore sama poskrbeti zase in da zmore prenesti, ko ji ne morete biti na razpolago. Verjetno bo na začetku težko in boste občutili krivdo. Sčasoma bo lažje. Vi ne morete biti mama svoji mami. Vi morate biti mama svojemu sinu. Poleg tega, če vi veliko skrbite za mamo, ji jemljete priložnost, da bi ona nekaj sama naredila zase in dobila potrditev, da zmore sama. Zdaj podpirate to dinamiko, ki se je ustvarila v vajinem odnosu. Če boste ugotovili, da ne zmorete sami »spustiti« pretirane skrbi, poiščite strokovno pomoč, kjer boste skupaj s terapevtom delali na tem, da prekinete čustveno dinamiko skrbi in vzpostavite drugačen odnos z mamo. Še nekaj: svojo nežnost, ranljivost, ženstvenost, čutenja lahko razvijate brez vaše mame. Lažje bi bilo, če bi lahko to naredili ob mami, ker bi imeli ob njej zgled in podporo, ampak vse mame tega ne zmorejo dati. Vse našteto lahko razvijate sami v svojih odnosih ali v terapevtskem procesu. Boste pa morali malo opustiti vašo funkcionalnost/skrb za druge, drugače bo zmanjkalo prostora in časa za vašo nežnost, ženstvenost, ranljivost … Vse dobro vam želim.