Nikova osnovna težava je vedenjska - neprestano kršenje šolskih pravil, zamujanje k uram, klepetanje in sprehajanje med urami, besedno izzivanje učiteljic in nekaj jezikanja ... v bistvu kar naprej nekaj, a nič večjega ali nasilnega.
Prava rešitev za otroke, ki so med poukom težko na miru, je ...
Sedimo na problemski govorilni uri - trinajstletni Nik, njegov oče, Nikova razredničarka in jaz. Ura je pet čez sedmo zvečer, ko štiri utrujene duše poskušamo najti rešitev za problem ob izreku vzgojnega opomina.
"Ne vem več, kaj naj," začne oče z glasom, ki je med obupanim in resigniranim. "Pogovarjamo se in Niku smo razložili, da s šolo tako enostavno ne gre. Pa tudi napizdil sem ga kot kretena, toda nisem pa ga mahnil. Mogoče bi bilo bolje, če bi ga."
"Najverjetneje ne," se le oglasim, da ga prekinem pri takšnem razmišljanju.
"Ne, ne, tepst' ga pa vseeno ne. Bomo že drugače rešili," se oglasi razredničarka v zadnjih vzdihljajih optimizma. Ali pa le zaščite otroka.
Z razredničarko očetu predstaviva individualiziran vzgojni načrt za Nika. Ko oče pregleda ocene, so večina - predvsem tiste z dna vrednotne lestvice - zanj presenečenje. Toda Nikova osnovna težava je vedenjska - neprestano kršenje šolskih pravil, zamujanje k uram, klepetanje in sprehajanje med urami, besedno izzivanje učiteljic in nekaj jezikanja ... v bistvu kar naprej nekaj, a nič večjega ali nasilnega.
Vtis je, da redko mine učna ura, ne da bi Nik poskrbel za nedobrodošlo "popestritev". Seveda v takšnem vedenju ni edini, toda Nik na opozorila učiteljev vztrajno ne reagira oziroma vsaj ne tako kot bi učitelji želeli. V individualnem pogovoru je Nik še vedno takšen kot smo ga bili vajeni - pogovorljiv in iskriv fant, ki se vedno opraviči in to tako iskreno, da mu vsi verjamemo. Pri tem izrazi veliko razumevanja in učiteljicam vedno priseže, da se bo zares potrudil. Toda, ko pride do trenutka, ko bi bilo treba to obljubo realizirati, pa ne gre.
Sama sem ga večkrat videla v razredu in tudi na dnevih dejavnosti. Nik deluje prijeten in razigran, v kakšnih trenutkih morda le preveč razigran. Sam pravi, da se v nekem trenutku ne more ustaviti, o čemer sva že večkrat govorila. Nik ve, kaj v šoli pričakujemo od njega, in tudi meni, da se mu tako zdi prav. Tudi njega namreč pogosto motijo drugi, ki počnejo podobne stvari kot on. Toda sam sebe pa nikoli ne moti, pove. Zaupa nam, da se mu v nekem trenutku zgodi kar nekak "preklop" in se začne z motečim vedenjem zabavati. Ko ga torej v teh trenutkih učiteljica ali učitelj pokliče in opozori, se zato razjezi. Na vprašanje, ali sliši učiteljeve besede, Nik pove:
"Slišim besede, a niso pomembne." V tistemu trenutku kot da ni čisto on.
"Pa kaj je s tabo, Nik? Kaj se dogaja? Rada bi te razumela. Saj si bil tudi lani nagajiv in včasih nemiren, a je nekako šlo," se razredničarka še vedno trudi vstopiti v svet trinajstletnika.
Nikov odgovor je običajni ne vem, pospremljen z gledanjem v tla in rdečimi očmi. Nato le pove, da ni v redu in da ve, da je narobe, da teži v razredu. Pogovarjamo se o njegovem počutju v razredu in med sošolci. Nik sodeluje v pogovoru in je iz minute v minuto bolj sproščen in zgovoren. Pove nam, da mu je pri urah včasih dolgčas. Pa ne toliko zaradi snovi, to bi že še šlo. Pravi, da kar ne more biti pri miru in tiho ter nekaj "škrajbat" v zvezek.
Predlagam, da bi se morda dogovorili, da Nik v takšnih trenutkih za nekaj minut zapusti razred. Gre potihoma iz razreda, steče po hodnikih ter se vrne v razred in sodeluje naprej. Toda za prepis zapiskov bo seveda moral poskrbeti sam.
Očeta skoraj odnese s stola: "Nikakor! Lepo prosim. Saj vem o čem govori, saj sem bil sam v njegovih letih isti. Še danes sem kdaj takšen, ko se ti kar nekakšen "blackout" naredi. Ne vem, mogoče je to testosteron, ki te kar preplavi, pa zato nisi čisto pri pravi."
"Pa ni potem v redu, da gre Nik malo ven, da pride k sebi?" vztrajam pri predlagani pedagoški metodi.
"Po moje ne. Mali se mora to navadit zvozit. Vi bi ga samo razvadlili. Če ne moreš sedet, pa se malo sprehodi. Če ne moreš biti tiho, pa pojdi malo ven. Ne gre tako, to ženskam ni jasno. Nik se mora naučiti imeti kontrolo nad sabo, drugače se bo celo življenje včasih obnašal kot kreten. No, ok to se velikokrat itak boš, toda če se ne boš naučil kontrolitati svojega vedenja, se boš tako kretensko obnašal ves čas."
V sebi sem morala priznati nemoč ob očetovi argumentaciji. Na koncu jezika sem imela vprašanje, kako za vraga se bo mali to kar sam od sebe naučil in kako naj ta njegov proces učenja preživijo tudi učiteljice. Vidim, da je razredničarka v podobni fazi. A sva obe tiho. Ob angažiranem očetu se očitno tudi pedagoška vsevednost malo utiša.
"Kaj bomo torej naredili?" se vseeno ne da razredničarka. "Kakšen je torej sklep za zapisnik? Pa Nikov vzgojni načrt?"
"Vse bom podpisal, kar boste rekle. Premišljujem samo, da bi Nik mogoče za nekaj časa prekinil treninge. Tudi tam pravijo, da mora biti v šoli vse ok. Pa ni ok. "
Nikove oči dobijo vsaj dvojno dimenzijo, midve z razredničarko pa nenaden napad adrenalina. Sama že vidim scenarij Nika brez zanj ljubih treningov, brez prepotrebnega gibanja, potrditev in prijateljev športnikov. Rezultati nezadovoljstva bi se po nekaj tednih gotovo pokazali tudi v šoli, kjer bi bilo zaradi odvzema treningov zagotovo samo še slabše.
"Ne, treningov pa ne!" reča mali.
"Ne, treningov pa ne!" dodam še jaz.
Pa še razredničarka.
"Ja, kaj pa naj naredimo, Nik? Mogoče pa boš tako, da boš brez treningov, lažje našel motivacijo, da se boš začel kontrolirati? Hokej imaš rad," se ne da oče. Vidim, da mu vendarle ni lahko, saj že leta Nika vozi na treninge, za katere je porabil tudi veliko denarja.
Oče nato predlaga milejši predlog: da bi mu razredničarka v primeru novih težav v razredu sproti - tudi vsak dan, če bo potrebno - to sporočila. Midve nisva preveč navdušeni, razredničarka zaradi dodatnega dela, jaz pa zaradi ostrega nadzora, ki ga pri Niku ne morem osmisliti, poleg tega pa se mi zdi korak nazaj na poti Nikove samostojnosti in odgovornosti.
Sedaj pride s predlogom na dan Nik - da bi mogoče raje vsak dan prišel meni povedat, če bo kaj narobe, in bova potem delala tisto vajo, s pomočjo katere ugotavljava, kako bi lahko naslednjič to drugače izpeljal. Pa še sošolcem bo rekel, da morajo tudi oni to početi, da bomo vedeli vse sproti.
Tako zelo sem utrujena, da se mi oči kar zapirajo, zato se z Nikovim predlogom strinjam in bi podpisala tudi še kaj drugega, samo da bi lahko šla domov. Vsi podpišemo, si zaželimo lahko noč in končno zapremo šolska vrata.
Naslednji dan se v drugi polovici šolskega dne vrnem s podružnične šole in pod vrati najdem kupček listkov.
"Vas ni bilo, pa sem kar napisal. Pri ga. xy sem se zadržal, kaj vprašajte jo. Pri ga. zw pa samo malo." Nik
Podobna sporočilca so napisali še Maks, Tim in tudi lanska pridobitev k multikulturnosti - Ibro, ki je napisal:
"ubogou sve, nisam ga. xy pa nije šlo. možda jutri"
Mogoče jutri ali pojutrišnjem. Resnično upam, da jih bo vse kmalu minilo. Če ne "blackouti", pa vsaj sporočilca?!
| Darja Barborič Vesel je magistra socialne pedagogike, zaposlena kot svetovalna delavka v osnovni šoli, sicer pa tudi dolgoletna Familylabova sodelavka in mama treh hčera. Več o njej lahko preberete tukaj. |
Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: