|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

"Kakšna naj bi bila zrela družina?" (odgovarja terapevt Izidor Gašperlin)

Uredništvo Ringaraja.net, 13.7.2023
Kako prepričati babico, da zahtevamo od otroka, da to naredi sam, da naredi po svojih zmožnostih ter predvsem, da se ji vnuk ne smili, ker pri takšni zahtevi otrok včasih prične trmariti.

image
Kakšna naj bi bila zrela družina? (Foto: Freepik.com)
/11


 

Ko gre mlad človek od doma, je lahko težko, včasih se zatakne. Morda pa tudi ni vedno težko, včasih je stopnja zrelosti že tolikšna, da se samostojnost lahko odraža kot izbira odločitev, ne glede na to, kaj bodo rekli starši, in tako, kot je za nas prav. Do tu je vse v redu, takšna samostojnost je zame zrela, odgovorna, prinaša pravice in dolžnosti, ugodnosti in zahteve - do samega sebe. Zanima pa me, kako doseči umiritev, če to sposobnost izgubimo, nekam ponikne, nekako ne pridemo do izraza. Kako jo zopet najti? Npr. če kar naenkrat pride kopica zahtev, pričakovanj, ki bi jih drugi želeli, da jih izpolnjujemo za njih (od banalnosti, ki to niso več, ko prerastejo v zahtevo za skrb za izpolnjevanje slike staršev o tem, kako bi morali mi kot otroci staršem izkazovati "hvaležnost", "skrbeti za njihovo družbo"... - konkretno pa je to npr., da morajo biti vnuki vsak teden na obisku, da "moraš" praznike preživeti po njihovi sliki, da stalno nekaj "moraš", zato, ker se tako spodobi....). To so npr. tudi razhajanja, ko eden od staršev reče nekaj, drugi reče drugače, nastane zmeda, kako v takem primeru ostati pri tem, kar menimo, da je za otroka dobro. Tu pod tem opisom je sicer vrsta občutkov, ki jih je potrebno predelati (občutek krivde, odnos med staršema, odnos do starih staršev, vmešavanje staršev...),. Če k temu dodam še, vsaj včasih dvojna merila, ki vodijo k nezadovoljstvu in nepristnosti s samim seboj: npr. da od otroka zahtevamo, da pospravi svojo sobo in da to zahtevo izrazimo v bližini babice. Sami bi vztrajali pri zahtevi, pa četudi otrok trmari, vpričo babice pa ... Kako prepričati babico, da zahtevamo od otroka, da to naredi sam, da naredi po svojih zmožnostih ter predvsem, da se ji vnuk ne smili, ker pri takšni zahtevi otrok včasih prične trmariti. Priletijo razni nasveti z vseh strani, starša pa se kar naenkrat ne sliši več, še manj otroka in prevlada tisti, ki se zna močneje uveljaviti, potem je zmeda popolna. Ob tem sem namenoma prezrla tiste odnose, ki se tudi lahko razvijejo (npr. pravica močnejšega, ostro uveljavljanje, razna "otroška" obnašanja, ki jih izvaja(mo/jo), zato, da bi nam/mu pokazali, da bo videl, kako nas je nekdo/ali mi njega prizadel...), ker me bolj zanima pristop k bolj funkcionalnemu obnašanju. Kakšna je vloga mame, očeta, bratov, sester in ostalega sorodstva, kaj naj bi kot otroci od teh ljudi dobili, kako naj bi se razdelile vloge v družini. Torej, kakšna naj bi bila "zrela" družina?
Mihaela
O:
Kot jedro vašega vprašanja razumem, kako naj se starša znajdeta v navzkrižju zahtev sorodnikov. Bi začel z besedo, ki ste jo pogosto uporabili - moraš. Spoštovana gospa, skoraj nič ne “morate”. Imate namreč samo dve temeljni nalogi, samo dva “moraš” v življenju sta: poskrbeti zase ter poskrbeti za svoje otroke, dokler ti ne morejo zase. Vse ostalo “lahko”, ni vam pa treba. Tako vam npr. ni treba skrbeti za svojega partnerja, enako vam ni treba skrbeti za svoje starše, dokler ti lahko sami skrbijo zase. Niti nobenemu od teh ni treba “ustrezati”. Lahko ali pa tudi ne. Zase in za otroke pa ste dolžni poskrbeti. To morda izpostavljam kar malo pretrdo, ker se mi zdi ključno. Če se tega zavedamo, potem imamo zanesljivo podlago, ki nam olajša ostale odločitve. Vse v življenju je namreč stvar prioritet. Iz zgornjih vrstic lahko tudi najdete namig, kako jih postaviti. Na prvo mesto sebe, potem otroke, potem partnerja oziroma svojo novo družino. In šele potem pridejo na vrsto drugi, to velja tudi za vaše starše in sorodnike. Ko odrastete, sploh pa ko imate svojo novo družino, je staršem oziroma sorodnikom treba potegniti jasno mejo. Kako odločno ali morda celo ostro bosta to s partnerjem morala narediti, je predvsem odvisno od njih. Če bodo spoštovali vašo novo družino in sami zaznali njene naravne meje, potem to lahko izvedete precej mirno in spontano. A kot razberem iz vašega vprašanja, vi nimate ravno te sreče. Kar pomeni, da se boste zase, svoje otroke in svojo družino morali postaviti bolj odločno. To je edini “recept”, ki ga lahko dam in ki deluje. Na vsa vaša zgornja vprašanja, na videz tako različna, lahko ponavljam samo ta temeljni nasvet: Vedno se vprašajte ali je to kar počnete oziroma kar počnejo drugi oziroma kar jim dovolite, da počnejo, dobro za vas, vašega otroka in vašo družino. Če je odgovor “ne”, se vprašajte, kje so resnične meje vaše tolerance. Koliko poseganja in vtikanja v vašo družino ste resnično pripravljeni in sposobni prenesti. Ko je ta meja presežena, ste dolžni zaščititi sebe in svoje otroke. Seveda je to bistveno lažje, če sta partnerja pri tem enotna in sodelujeta. Če se podpirata, je lažje prenesti tudi nezrele in manipulativne reakcije staršev. Tukaj ne želim trditi, da so starši zlonamerni. Nasprotno, počnejo, kar mislijo, da je prav. Kar ne pomeni, da imajo tudi res prav. Včasih pa samo počnejo, kar so navajeni, ne da bi kaj dosti pomislili. Ampak to je na nek način njihova “pravica”, seveda pa je hkrati tudi njihov problem. Vaš pa je, da postavite za vas varno mejo. 
Če bi vam odgovarjal konkretno na vaša vprašanja, bi bil s tem samo še eden od tistih, ki se vtikajo v vašo družino in vašo vzgojo. O tem odločata izključno starša. Kar se odločita glede vzgoje otrok, to mora veljati tudi za vse sorodnike, vključno z babico in dedkom na čelu. Če tega ne spoštujejo, potem je dobro vedeti, da imate konflikt na relaciji starši - stari starši. Tukaj ni konflikta z otroci, ti so samo “sredstvo” preko katerega konflikt poteka. Kako reševati ta konflikt? Spet velja že napisano: vprašajte se, kaj je najboljše za vas in vaše otroke. In v skladu s tem ravnajte. Seveda pa pri tem ni treba pretiravati. Stari starši ne morejo scrkljati otrok, jih pa lahko zmedejo. Otrok namreč odlično loči starše od starih staršev, ve koga je treba “ubogati”. Se pa zaplete, če starša nista enotna, dovolj prisotna, če imata vprašljive vzgojne prijeme … Če povzamem, dobrim staršem ne more nihče “pokvariti” otrok. Človeški možgani so narejeni tako, da je vpliv staršev tako močan, da vsi ostali ob tem dobesedno zbledijo. Se pa to proti puberteti lahko začne precej hitro spreminjati, sploh če starši svojega otroka “zgrešijo” in se bo ta zato postavil proti njim.
Če povzamem: zrela družina je torej tista, ki poskrbi za vsakega posameznika v njej in se zna zaščititi proti vsiljivcem. Temeljni kamen poti v odraslost in zrelo starševstvo je ravno postavitev takih meja svojim staršem, da čeznje pride dobro in zunaj ostane slabo.

Vprašanje bralke:

Ko gre mlad človek od doma, je lahko težko, včasih se zatakne. Morda pa tudi ni vedno težko, včasih je stopnja zrelosti že tolikšna, da se samostojnost lahko odraža kot izbira odločitev, ne glede na to, kaj bodo rekli starši, in tako, kot je za nas prav. Do tu je vse v redu, takšna samostojnost je zame zrela, odgovorna, prinaša pravice in dolžnosti, ugodnosti in zahteve - do samega sebe. Zanima pa me, kako doseči umiritev, če to sposobnost izgubimo, nekam ponikne, nekako ne pridemo do izraza. Kako jo zopet najti? Npr. če kar naenkrat pride kopica zahtev, pričakovanj, ki bi jih drugi želeli, da jih izpolnjujemo za njih (od banalnosti, ki to niso več, ko prerastejo v zahtevo za skrb za izpolnjevanje slike staršev o tem, kako bi morali mi kot otroci staršem izkazovati "hvaležnost", "skrbeti za njihovo družbo"... - konkretno pa je to npr., da morajo biti vnuki vsak teden na obisku, da "moraš" praznike preživeti po njihovi sliki, da stalno nekaj "moraš", zato, ker se tako spodobi....). To so npr. tudi razhajanja, ko eden od staršev reče nekaj, drugi reče drugače, nastane zmeda, kako v takem primeru ostati pri tem, kar menimo, da je za otroka dobro. Tu pod tem opisom je sicer vrsta občutkov, ki jih je potrebno predelati (občutek krivde, odnos med staršema, odnos do starih staršev, vmešavanje staršev...),. Če k temu dodam še, vsaj včasih dvojna merila, ki vodijo k nezadovoljstvu in nepristnosti s samim seboj: npr. da od otroka zahtevamo, da pospravi svojo sobo in da to zahtevo izrazimo v bližini babice. Sami bi vztrajali pri zahtevi, pa četudi otrok trmari, vpričo babice pa ... Kako prepričati babico, da zahtevamo od otroka, da to naredi sam, da naredi po svojih zmožnostih ter predvsem, da se ji vnuk ne smili, ker pri takšni zahtevi otrok včasih prične trmariti. Priletijo razni nasveti z vseh strani, starša pa se kar naenkrat ne sliši več, še manj otroka in prevlada tisti, ki se zna močneje uveljaviti, potem je zmeda popolna. Ob tem sem namenoma prezrla tiste odnose, ki se tudi lahko razvijejo (npr. pravica močnejšega, ostro uveljavljanje, razna "otroška" obnašanja, ki jih izvaja(mo/jo), zato, da bi nam/mu pokazali, da bo videl, kako nas je nekdo/ali mi njega prizadel...), ker me bolj zanima pristop k bolj funkcionalnemu obnašanju. Kakšna je vloga mame, očeta, bratov, sester in ostalega sorodstva, kaj naj bi kot otroci od teh ljudi dobili, kako naj bi se razdelile vloge v družini. Torej, kakšna naj bi bila "zrela" družina?

 

PREBERITE TUDI: "Mož spravlja otroka v nevarnost"

 

Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:
O:Kot jedro vašega vprašanja razumem, kako naj se starša znajdeta v navzkrižju zahtev sorodnikov. Bi začel z besedo, ki ste jo pogosto uporabili - moraš. Spoštovana gospa, skoraj nič ne “morate”. Imate namreč samo dve temeljni nalogi, samo dva “moraš” v življenju sta: poskrbeti zase ter poskrbeti za svoje otroke, dokler ti ne morejo zase. Vse ostalo “lahko”, ni vam pa treba. Tako vam npr. ni treba skrbeti za svojega partnerja, enako vam ni treba skrbeti za svoje starše, dokler ti lahko sami skrbijo zase. Niti nobenemu od teh ni treba “ustrezati”. Lahko ali pa tudi ne. Zase in za otroke pa ste dolžni poskrbeti. To morda izpostavljam kar malo pretrdo, ker se mi zdi ključno. Če se tega zavedamo, potem imamo zanesljivo podlago, ki nam olajša ostale odločitve. Vse v življenju je namreč stvar prioritet. Iz zgornjih vrstic lahko tudi najdete namig, kako jih postaviti. Na prvo mesto sebe, potem otroke, potem partnerja oziroma svojo novo družino. In šele potem pridejo na vrsto drugi, to velja tudi za vaše starše in sorodnike. Ko odrastete, sploh pa ko imate svojo novo družino, je staršem oziroma sorodnikom treba potegniti jasno mejo. Kako odločno ali morda celo ostro bosta to s partnerjem morala narediti, je predvsem odvisno od njih. Če bodo spoštovali vašo novo družino in sami zaznali njene naravne meje, potem to lahko izvedete precej mirno in spontano. A kot razberem iz vašega vprašanja, vi nimate ravno te sreče. Kar pomeni, da se boste zase, svoje otroke in svojo družino morali postaviti bolj odločno. To je edini “recept”, ki ga lahko dam in ki deluje. Na vsa vaša zgornja vprašanja, na videz tako različna, lahko ponavljam samo ta temeljni nasvet: Vedno se vprašajte ali je to kar počnete oziroma kar počnejo drugi oziroma kar jim dovolite, da počnejo, dobro za vas, vašega otroka in vašo družino. Če je odgovor “ne”, se vprašajte, kje so resnične meje vaše tolerance. Koliko poseganja in vtikanja v vašo družino ste resnično pripravljeni in sposobni prenesti. Ko je ta meja presežena, ste dolžni zaščititi sebe in svoje otroke. Seveda je to bistveno lažje, če sta partnerja pri tem enotna in sodelujeta. Če se podpirata, je lažje prenesti tudi nezrele in manipulativne reakcije staršev. Tukaj ne želim trditi, da so starši zlonamerni. Nasprotno, počnejo, kar mislijo, da je prav. Kar ne pomeni, da imajo tudi res prav. Včasih pa samo počnejo, kar so navajeni, ne da bi kaj dosti pomislili. Ampak to je na nek način njihova “pravica”, seveda pa je hkrati tudi njihov problem. Vaš pa je, da postavite za vas varno mejo. 
Če bi vam odgovarjal konkretno na vaša vprašanja, bi bil s tem samo še eden od tistih, ki se vtikajo v vašo družino in vašo vzgojo. O tem odločata izključno starša. Kar se odločita glede vzgoje otrok, to mora veljati tudi za vse sorodnike, vključno z babico in dedkom na čelu. Če tega ne spoštujejo, potem je dobro vedeti, da imate konflikt na relaciji starši - stari starši. Tukaj ni konflikta z otroci, ti so samo “sredstvo” preko katerega konflikt poteka. Kako reševati ta konflikt? Spet velja že napisano: vprašajte se, kaj je najboljše za vas in vaše otroke. In v skladu s tem ravnajte. Seveda pa pri tem ni treba pretiravati. Stari starši ne morejo scrkljati otrok, jih pa lahko zmedejo. Otrok namreč odlično loči starše od starih staršev, ve koga je treba “ubogati”. Se pa zaplete, če starša nista enotna, dovolj prisotna, če imata vprašljive vzgojne prijeme … Če povzamem, dobrim staršem ne more nihče “pokvariti” otrok. Človeški možgani so narejeni tako, da je vpliv staršev tako močan, da vsi ostali ob tem dobesedno zbledijo. Se pa to proti puberteti lahko začne precej hitro spreminjati, sploh če starši svojega otroka “zgrešijo” in se bo ta zato postavil proti njim.
Če povzamem: zrela družina je torej tista, ki poskrbi za vsakega posameznika v njej in se zna zaščititi proti vsiljivcem. Temeljni kamen poti v odraslost in zrelo starševstvo je ravno postavitev takih meja svojim staršem, da čeznje pride dobro in zunaj ostane slabo.

 

PREBERITE TUDI: "Hči se je povsem spremenila"

 

IZIDOR GAŠPERLIN, predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt
Po diplomi na EF sem začel samostojno pot kot inovator v svobodnem poklicu, 15 let sem bil direktor podjetja MIT informacijske rešitve. Leta 2006 sem prenehal z delovanjem v poslovnem svetu in se povsem posvetil terapevtskemu delu.
Od ustanovitve do leta 2010 sem bil član Izvršnega odbora Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Leta 2010 sem dobil licenco in naziv Zakonski in družinski terapevt.
Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodim terapevtske skupine in delavnice ter izvajam predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. Sodeloval sem na več mednarodnih konferencah s področja šolstva, odnosov v družini in coachinga v podjetjih. 
Pred leti sem deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net, nabralo se je za več kot 500 strani vprašanj in odgovorov. Zdaj že nekaj let odgovarjam na vprašanja bralcev v časopisu Nedelo. Kot predavatelj in svetovalec delujem tudi v poslovnem okolju, kamor poskušam prenašati dolgoletne podjetniške in terapevtske izkušnje.
V vseh teh letih, precej več kot pol stoletja jih je že, sem delal marsikaj. Začel sem kot učitelj na srednji šoli, nadaljeval kot programer, svetovalec, s širjenjem podjetja na koncu kot direktor vodil okrog 30 zaposlenih. Ves ta čas sem seveda bil v intenzivnih odnosih, enkrat podrejenih, drugič enakovrednih ali nadrejenih. Če dodam še več kot 30 let zakona in starševstva, si boljše osnove za svoje terapevtsko delovanje ne bi mogel želeti. Kot direktor, kot mož in tudi kot starš enostavno nisem imel možnosti za umik. Ves čas sem se moral učiti in trdo delati na odnosih. Podjetje lahko vodiš, ne moreš pa nič narediti brez drugih. Zadovoljivega zakona ni, če ves čas ne razvijaš odnosa s partnerjem. Sodelovanje staršev je nujno za vzgojo otrok. Odnos do otrok je vseživljenska šola, otroci pa naši največji učitelji.
V zadnjem času se vedno bolj usmerjam v publicistiko, saj želim osveščati javnost o pomenu čustev za osebno rast in odnose. V ta namen objavljam članke in intervjuje, sodelujem v tv oddajah in na raznih omizjih. Sem tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje.

IZIDOR GAŠPERLIN je predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt. 
Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodi terapevtske skupine in delavnice ter izvaja predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. 
Pred leti je deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net. Je tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje.

Več o Izidorju Gašperlinu in njegovem delu, si lahko pogledate >>TUKAJ<<.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Mesec rojstva lahko vpliva na poklic tvoje...
Si vedela, da mesec rojstva, v katerem je rojen tvoj otrok, lahko vpliva na njegov poklic?
34
Kako lahko tudi najcenejši avtosedeži reši...
Najboljše razmerje med ceno in kakovostjo pri izbiri avtosedeža. Naj gre za lupinico za dojenčka ali otroški sedež - var...
10
13 slik, ki bodo nasmejale vsakega starša
Spodaj je 13 slik, ki vas bodo zagotovo nasmejale - sploh, če imate slab dan.
8
Skrb za ptice
Vrtec Žirovnica, vzgojiteljici Mija Debevc in Breda Oblak
4



Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
Razhod: menjata se starša, ne otroci
Ločeni milenijci vse pogosteje puščajo svoje otroke, da živijo v družinskem domu, medtem ko starša živita z njimi v izme...




NOSEČNOST
пеперутка16

Kateri del nosečnosti vam je bil najbolj všeč oz. najlažji?