Kaj storiti, ko se s partnerjem ne strinjata? (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Vprašanje bralke:

Prosila bi vas za nasvet, kako se sporazumeti, če imata partnerja zelo različne poglede na vzgojo otroka. Če sem konkretna: imava majhnega sina in partner rad z njim počne stvari, ki so za moje pojme nevarne. Če podam nekaj primerov: Otroku pusti, da vozi poganjalec ob zelo prometni cesti. Ne dovoli, da bi sinčku dala čelado, ko gre na poganjalček, kar sname mu jo in pravi, da bo čelada malčku odveč, jaz pa menim, da bi jo moral imeti, ker je že večrat malo manjkalo, da ni padel na glavo (npr. rad se zaletava ob robove pločnikov in stopnic, se je že zgodilo, da se je z vso silo s poganjalčkom zaletel ob stopnico, da ga je odneslo naprej in živa sreča, da se je ujel za rokice in ni pristal z glavico na robu stopnice). Otroka drži čez rob ograje balkona v 3. nadstropju. Na morju je rolal z otrokom v naročju in zarolal tik do betonskega roba ob morju (če ne bi dobro zavrl, bi v morje padel skupaj z otrokom in to v nizko vodo, da bi se lahko poškodovala, ko bi trčila ob tla). Otroku daje vžigalnik in mu kaže, kako se prižiga. Malček zaenkrat še ne zna dovolj močno pritisnit, ampak kmalu pa bo. Ko je bil še dojenček, mu je dajal poldrage kamne, da jih je otrok dajal v usta in bi se mu lahko zataknili v sapnik. Ko je bil še v vozičku in smo šli po klancu, je voziček malo spustil in nato spet ujel, pa bi ga lahko prepozno ujel in bi se voziček odpeljal navzdol in prekucnil. In še in še bi lahko naštevala.

Zame je to popolnoma nepotrebno izzivanje, on pa pravi, da ima vse pod kontrolo, da mu otrok ne more pasti, ker ga dobro drži itd. Zelo je užaljen, ko se vmešam in mu kaj rečem ali pa ko včasih posežem vmes. Pravi, da s tem kažem, da mu ne zaupam in da mu vsiljujem svoj pogled. Poskusila sem mu razložiti, da ne gre za nezaupanje, ampak za previdnost, ker se nikoli ne ve, kaj lahko poseže vmes, lahko mu spodrsne, lahko se otrok kaj čudno premakne in mu pade... Njegov odgovor na to je, da če bi šlo res kaj narobe, bo pa otrok imel novo izkušnjo, če bo na primer padel in da vsaka stvar je nova izkušnja, pa tudi če si kaj zlomi (on sicer meni, da ima stvari dovolj pod kontrolo in da je zelo majhna verjetnost, da bi se to zgodilo). Jaz imam na to povsem drugačen pogled - otroka nočem po nepotrebnem izpostavljati nevarnostim, menim da mu lahko s tem kaj prihranim. Otroku so sicer te nevarne stvari zanimive, mene pa zelo motijo. Partnerjevo vedenje glede otroka se mi velikokrat zdi zelo neodgovorno, on pa pravi, da jaz naj vzgajam po svoje, on bo pa po svoje. Ampak pri otrokovi varnosti jaz ne morem funkcionirat na tak način, da bi mu pustila, da on dela po svoje, brez da posegam vmes, če se mi nekaj zdi nevarno za otroka. Bojim se, da bi se otroku kaj zgodilo in če bi do tega prišlo, vem, da partnerju tega ne bi mogla odpustiti. Glede tega je pri nama res velik konflikt in če bo šlo tako naprej, se bo še razrasel. Kaj predlagate? Kako se dogovoriti v tem primeru, da ne bo prihajalo do nenehnih konfliktov? Neke srednje poti nama ne uspe najti, ker on vztraja, da mu moram zaupati in da se ne smem vmešavati v to, kaj počne s sinčkom.

Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:

Odgovor bom začel s tem, da otrok ni igrača, s katero starši počno, kar se jim zazdi, jih morda celo vznemirja ali na nek način zadovoljuje. Otrok je najprej in predvsem odgovornost. Starša imata dve temeljni nalogi. Prva je, da otroku omogočita, da sploh preživi in odraste. Druga, da mu po najboljših močeh zagotovita potrebno, da se bo razvil v samostojno in odgovorno osebo. Če površno pogledamo na vajin konfilkt, bi lahko rekli, da vi bolj skrbite za prvo, vaš partner pa za drugo nalogo. Vaše vprašanje sem namenoma pustil skoraj v celoti, da si lažje ustvarimo občutek, koliko so nevarne “izkušnje”, katerim vaš partner izpostavlja otroka in koliko so za otroka koristne. Gre namreč za verjetno temeljno in najtežjo dilemo starševstva: če starša otroka preveč ščitita in zavijata v vato, se ne bo mogel soočiti s potrebnimi izkušnjami za svoj razvoj. Če bosta premalo pazila na otroka in ga prehitro spuščala v pretežke ali prenevarne izkušnje, ga lahko izgubita ali se trajno poškoduje. Zato je prav, da se pusti otroku, da se odloča in ravna po svoje v skladu z njegovo zrelostjo. Dolžnost staršev pa je, da se vmešata takoj, ko bi otrokovo početje bilo nevarno za njegovo življenje ali zdravje. In na tej točki pridemo do ključnega vprašanja, ki bi si ga moral postaviti vaš partner: Ali njegov način izpostavljanja otroka novim izkušnjam otroku res koristi? Ali se povsem enakih izkušenj ne bi dalo zagotoviti z manjšim tveganjem? Konkretno: Kaj otroku koristi, če na rolerjih zavreš tik pred nevarnim robom? Kaj je za otroka koristnega v tem, da binglja nad ograjo v 3.nadstopju? Namesto da bi vaš partner usmerjal otroka, da bi se sam postopoma soočal z vedno težjimi izkušnjami, izgleda da ga je spremenil v sredstvo za zadovoljevanje svojih čudnih nagibov. Ob tem ga verjetno tudi na nek čuden način prijetno vznemirja vaš strah, ki spremlja ta početja. Preizkušanje vašega zaupanja na račun varnosti otroka je zelo nezrelo!

Ena od pogostejših napak staršev je ravno to, kar zagovarja vaš partner: da jih vsak vzgaja po svoje. Vsak od staršev ima pravico do svojih pogledov na vzgojo. Vendar pa se morata starša sporazumeti za skupen način vzgoje otrok. Zrela starša se ne bosta prepirala, kdo ima prav. Odločala se bosta po zelo preprostem pravilu: Kaj je za otroka (bolj) koristno. V vajinem primeru ste verjetno vi res malo preveč prestrašeni, vsaj toliko pa vaš partner neodgovoren. Zato bi vama priporočil, da si vzameta čas in gresta od primera do primera. Naj partner predstavi konkretno korist za otroka pri vsakem primeru, ki vas skrbi z vidika varnosti. Če ne najde neke očitne koristi, potem je kot oče dolžan s tem prenehati. Tudi če jo najde, imate vi še vedno pravico in dolžnost, da ga opomnite na druge načine, ko bi otrok lahko podobno izkušnjo dobil z manj tveganja.

Napisali ste, da partnerju ne bi mogla odpustiti, če bi se otroku kaj zgodilo. Mislim, da je resnica še nekaj hujša in da ne bi mogli odpustiti sebi, če bi se otroku kaj zgodilo. Zato je vaša dolžnost, da naredite res vse, kar je v vaši moči, da partnerju preprečite neodgovorno ravnanje in nepotrebno izpostavljanje otroka, ko ta od tega ne more imeti koristi za svoj razvoj. Če ste prepričani, da partner po nepotrebnem ogroža otrokovo varnost, ste se kot mati dolžna temu upreti tudi za ceno hudih konfliktov v vajini zvezi. Če vaša odločnost ne bo dovolj in problem ocenjujete kot resen, ste dolžni za pomoč poiskati druge, tudi inštitucije, ki so zadolžene za to. Otrokova varnost mora biti pred tem, da se imata vidva lepo. Če se ne znata ali zmoreta naučiti imeti lepo na način, da ob tem ustrezno poskrbita za otroka, potem si po mojem mnenju tega niti ne zaslužita.