|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

"Hči se je povsem spremenila" (odgovarja terapevt Izidor Gašperlin)

Uredništvo Ringaraja.net, 11.6.2023
Rekla sva ji že nekajkrat, da bi se bilo morda dobro pogovoriti še s kom, vendar nama zabrusi, da sva samo midva tista, ki potrebujeva pomoč in da se ne moreva odcepit od nje, češ da je ona že odrasla. Odgovarja terapevt Izidor Gašperlin.

image
. Zanima jo samo računalnik in komunikacija s sošolci preko FB. (Foto: Freepik.com)
/11


 

Smo dokaj normalna štiričlanska družina. Z možem imava precej dober in sproščen odnos. Nisva stroga in najin moto je bil vedno pogovor in sodelovanje. Moram pa reči, da je mož zelo potrpežljiv, jaz pa sem bolj vzkipljiva in precej burno reagiram (večkrat znorim).
Najina hči je lahko zelo prikupna in super,  je zelo pametna in vsesplošno nadarjena. Poskusila se je v glasbi, plesu, različnih športih, a je povsod ugotovila, da to se pa njej ne da in je odnehala. Zadnje leto, ko je postala srednješolka, pa nama je zelo začela greniti življenje. 
Že v lanskem letu se ji je zdelo, da se v šoli ni treba skoraj nič učiti in truditi in ji tudi nismo pretirano težili. Potem pa so se začele težave z nezadostnimi ocenami. Včeraj pa mi je povedala da so se s sošolci zmenili, da bodo še fiziko skupinsko »zabatali«. Čeprav sva ji prav za fiziko omogočila inštrukcije. Mera je bila včeraj res polna in spet smo se skregali do konca. Ona pravi, da jo naj pustiva na miru, da bo že sama poskrbela za svojo šolo, naju pa bo pobralo od skrbi, ker se punca skoraj nič ne uči. Rekla sva ji že nekajkrat, da bi se bilo morda dobro pogovoriti še s kom, vendar nama zabrusi, da sva samo midva tista, ki potrebujeva pomoč in da se ne moreva odcepit od nje, češ da je ona že odrasla in da je stara  že šestnajst let. Moram povedati, da je na splošno zelo zadirčna, žaljiva in nedostopna, predvsem pa popolnoma nezainteresirana za vse. Zanima jo samo računalnik in komunikacija s sošolci preko FB. Seveda sva ji po vseh teh šusih dala prepoved računalnika, kar smo se seveda zmenili že pred tem na začetku leta. Sedaj pa je še hujše. Res sem do konca obupana in ne morem več tako naprej. 
O:
Hčerki želite res najboljše, zato ste zelo upravičeno v  hudi stiski, ko opažate, v kakšne težave sili, vi pa je niti ne razumete več, kaj šele da bi ji znali prav pomagati. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je težak preizkus za otroka, nič manjši pa tudi za starše. Običajno se že kmalu v prvem letniku pokaže precej realna slika, koliko in na kakšen način so starši uspeli otroka pripraviti za postopno osamosvajanje. V adolescenci, ki se časovno večinoma pokriva ravno s srednjo šolo, glavna otrokova naloga ni več uspeh v šoli, ampak postopno osamosvajanje od staršev. V tem smislu se vaša hčerka obnaša zelo »normalno« in se zato ne razlikuje prav dosti od svojih vrstnikov. V tem obdobju starši na nek način počasi izgubljajo na pomenu, saj pomembni postajajo tudi prijatelji in sošolci. Otrok se želi za vsako ceno vključiti v družbo vrstnikov, saj je zanj najhuje biti izključen. Srednja šola oziroma puberteta torej družino nujno postavi pred nove težke naloge, kar zahteva tako od staršev kot otrok, da se morajo temu prilagoditi in ustrezno spremeniti odnose v družini. 
Na kratko sem vam napisal nekaj splošnih pojasnil, da vas s tem morda vsaj malo pomirim, da se v vaši družini ne dogaja nič tako posebnega in nenormalnega, da se tega ne bi dalo urediti. Z vašo hčerko torej ni nič narobe, njeno vedenje je večinoma celo pričakovano za njena leta. Vendar pa to ne pomeni, da je vse, kar hčerka počne, v redu in dobro zanjo. Zakaj obstajajo tudi njeni vrstniki, ki v šoli nimajo težav, ki se na manj drastične načine upirajo svojim staršem in ubirajo bolj umirjeno pot v samostojnost? Najpogostejši odgovor na to vprašanje se skriva v drugačni vzgoji in odnosu staršev do otroka in tudi staršev med sabo. 
V vašem vprašanju mi je najbolj padlo v oči, da je vaš mož bolj »potrpežljiv«. Nič ni narobe, če je res tak, saj pri vzgoji rabimo res obilo potrpežljivosti. Skrbi me pa, če ta »potrpežljivost« ne kaže predvsem kot popustljivost. Težko si je drugače razlagati, zakaj se vajina hčerka lahko obnaša, kakor želi. Kdo ji omogoča, da je tako neodgovorna?  Odkod njena lenoba, kdo je vse naredil namesto nje? Hčerka je v srednjo šolo očitno prišla zelo nepripravljena. Nihče ji ni postavljal meja, nihče je ni naučil odgovornosti in vztrajnosti. Sklepam, da ste se kot družina srečavali in ukvarjali predvsem z lepimi stvarmi, tiste manj prijetne ste želeli otrokom prihraniti. Verjetno sta imela oba z možem precej težko otroštvo in sta se zato odločila, da bosta svojim otrokom nudila čisto nekaj drugega. Možno je, kar se zgodi veliko staršem, da sta šla v tem sicer lepem namenu predaleč in tako poskušala hčerki prihraniti nekaj, česar se ji ne da. Iz vajinega varnega zavetja je padla naravnost v življenje, ki je kakršno pač je. V njem niso samo lepe stvari, ampak je tudi marsikaj težkega in neprijetnega. Hčerka se očitno s tem ne zna spopadati, zato je zbegana, opleta okrog sebe, poskuša najti neko ravnotežje. S svojim nemogočim obnašanjem kliče po vama, da ji končno pomagata, ji data navodila, da ji postavita meje, saj je ta njena nova prijetna svoboda hkrati tudi velika groza. Kar počne, bi lahko napisal z dvema stavkoma: »Oče, boš že končno prišel, mi postavil meje, mi povedal, kako se znajti v življenju, me boš zaščitil?«, »Mami, me boš končno začutila, kako mi je, me naučila, kako se umiriti in kako postati ženska?« Se lahko spomnite sebe v njenih letih, je bilo vam kaj drugače, kaj ste vi takrat pogrešali? 
Sprašujem se tudi, koliko vas moti ta moževa »potrpežljivost« tudi v vajinem odnosu. Je ta njegova potrpežljivost samo krinka zato, da ostane na varnem in da se mu (vama?) ni treba ukvarjati z manj prijetnimi stvarmi v vajinem odnosu? Koliko se morate vi jeziti namesto njega, se kdaj zalotite, da ste jezni in sploh ne veste zakaj? Koliko ste razočarani, ker ne čutite zadostne moževe podpore pri vzgoji hčerke? Samo ugibam, odgovorov ne poznam. Upam, da si jih vi upate zastaviti in si nanje tudi odkrito odgovoriti. Če se bosta z možem res odločila pomagati hčerki, se bosta prej morala odločiti, da pomagata drug drugemu. 
Hčerka želi drugačen odnos, želi da jo začneta jemati in spoštovati tako kot je, noče več biti vajina »super in prikupna« hčerka. Hoče končno zaživeti po svoje in zase. Bori se za pravico, da je lahko prikupna in obupna, super in nemogoča, prijazna in jezna ... Nič še ni izgubljenega! Hčerka vaju ne odriva iz svojega življenja, ampak vaju v obupu in nemoči prosi, da ji pomagata, jo razumeta, začutita – da sta ji na razpolago, ko vaju potrebuje, vendar na drugačen način. Od vaju pa tudi pričakuje, da zdržita brez nje, ko vaju ne potrebuje in da se namesto z njo ukvarjata raje drug z drugim. Če ji želita res dobro, začnita s tem že danes. Stiska, v katero vaju spravlja hčerka, je v bistvu njena usluga, da vama da povod in možnost, da se s možem zbližata kot starša in kot partnerja. Koliko časa bosta z možem še sprejemala te hčerkine usluge, za katere plačuje tako visoko ceno?

Vprašanje bralke:

Smo dokaj normalna štiričlanska družina. Z možem imava precej dober in sproščen odnos. Nisva stroga in najin moto je bil vedno pogovor in sodelovanje. Moram pa reči, da je mož zelo potrpežljiv, jaz pa sem bolj vzkipljiva in precej burno reagiram (večkrat znorim).
Najina hči je lahko zelo prikupna in super,  je zelo pametna in vsesplošno nadarjena. Poskusila se je v glasbi, plesu, različnih športih, a je povsod ugotovila, da to se pa njej ne da in je odnehala. Zadnje leto, ko je postala srednješolka, pa nama je zelo začela greniti življenje. 
Že v lanskem letu se ji je zdelo, da se v šoli ni treba skoraj nič učiti in truditi in ji tudi nismo pretirano težili. Potem pa so se začele težave z nezadostnimi ocenami. Včeraj pa mi je povedala da so se s sošolci zmenili, da bodo še fiziko skupinsko »zabatali«. Čeprav sva ji prav za fiziko omogočila inštrukcije. Mera je bila včeraj res polna in spet smo se skregali do konca. Ona pravi, da jo naj pustiva na miru, da bo že sama poskrbela za svojo šolo, naju pa bo pobralo od skrbi, ker se punca skoraj nič ne uči. Rekla sva ji že nekajkrat, da bi se bilo morda dobro pogovoriti še s kom, vendar nama zabrusi, da sva samo midva tista, ki potrebujeva pomoč in da se ne moreva odcepit od nje, češ da je ona že odrasla in da je stara  že šestnajst let. Moram povedati, da je na splošno zelo zadirčna, žaljiva in nedostopna, predvsem pa popolnoma nezainteresirana za vse. Zanima jo samo računalnik in komunikacija s sošolci preko FB. Seveda sva ji po vseh teh šusih dala prepoved računalnika, kar smo se seveda zmenili že pred tem na začetku leta. Sedaj pa je še hujše. Res sem do konca obupana in ne morem več tako naprej. 

Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:

Hčerki želite res najboljše, zato ste zelo upravičeno v  hudi stiski, ko opažate, v kakšne težave sili, vi pa je niti ne razumete več, kaj šele da bi ji znali prav pomagati. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je težak preizkus za otroka, nič manjši pa tudi za starše. Običajno se že kmalu v prvem letniku pokaže precej realna slika, koliko in na kakšen način so starši uspeli otroka pripraviti za postopno osamosvajanje. V adolescenci, ki se časovno večinoma pokriva ravno s srednjo šolo, glavna otrokova naloga ni več uspeh v šoli, ampak postopno osamosvajanje od staršev. V tem smislu se vaša hčerka obnaša zelo »normalno« in se zato ne razlikuje prav dosti od svojih vrstnikov. V tem obdobju starši na nek način počasi izgubljajo na pomenu, saj pomembni postajajo tudi prijatelji in sošolci. Otrok se želi za vsako ceno vključiti v družbo vrstnikov, saj je zanj najhuje biti izključen. Srednja šola oziroma puberteta torej družino nujno postavi pred nove težke naloge, kar zahteva tako od staršev kot otrok, da se morajo temu prilagoditi in ustrezno spremeniti odnose v družini. 
Na kratko sem vam napisal nekaj splošnih pojasnil, da vas s tem morda vsaj malo pomirim, da se v vaši družini ne dogaja nič tako posebnega in nenormalnega, da se tega ne bi dalo urediti. Z vašo hčerko torej ni nič narobe, njeno vedenje je večinoma celo pričakovano za njena leta. Vendar pa to ne pomeni, da je vse, kar hčerka počne, v redu in dobro zanjo. Zakaj obstajajo tudi njeni vrstniki, ki v šoli nimajo težav, ki se na manj drastične načine upirajo svojim staršem in ubirajo bolj umirjeno pot v samostojnost? Najpogostejši odgovor na to vprašanje se skriva v drugačni vzgoji in odnosu staršev do otroka in tudi staršev med sabo. 
V vašem vprašanju mi je najbolj padlo v oči, da je vaš mož bolj »potrpežljiv«. Nič ni narobe, če je res tak, saj pri vzgoji rabimo res obilo potrpežljivosti. Skrbi me pa, če ta »potrpežljivost« ne kaže predvsem kot popustljivost. Težko si je drugače razlagati, zakaj se vajina hčerka lahko obnaša, kakor želi. Kdo ji omogoča, da je tako neodgovorna?  Odkod njena lenoba, kdo je vse naredil namesto nje? Hčerka je v srednjo šolo očitno prišla zelo nepripravljena. Nihče ji ni postavljal meja, nihče je ni naučil odgovornosti in vztrajnosti. Sklepam, da ste se kot družina srečavali in ukvarjali predvsem z lepimi stvarmi, tiste manj prijetne ste želeli otrokom prihraniti. Verjetno sta imela oba z možem precej težko otroštvo in sta se zato odločila, da bosta svojim otrokom nudila čisto nekaj drugega. Možno je, kar se zgodi veliko staršem, da sta šla v tem sicer lepem namenu predaleč in tako poskušala hčerki prihraniti nekaj, česar se ji ne da. Iz vajinega varnega zavetja je padla naravnost v življenje, ki je kakršno pač je. V njem niso samo lepe stvari, ampak je tudi marsikaj težkega in neprijetnega. Hčerka se očitno s tem ne zna spopadati, zato je zbegana, opleta okrog sebe, poskuša najti neko ravnotežje. S svojim nemogočim obnašanjem kliče po vama, da ji končno pomagata, ji data navodila, da ji postavita meje, saj je ta njena nova prijetna svoboda hkrati tudi velika groza. Kar počne, bi lahko napisal z dvema stavkoma: »Oče, boš že končno prišel, mi postavil meje, mi povedal, kako se znajti v življenju, me boš zaščitil?«, »Mami, me boš končno začutila, kako mi je, me naučila, kako se umiriti in kako postati ženska?« Se lahko spomnite sebe v njenih letih, je bilo vam kaj drugače, kaj ste vi takrat pogrešali? 
Sprašujem se tudi, koliko vas moti ta moževa »potrpežljivost« tudi v vajinem odnosu. Je ta njegova potrpežljivost samo krinka zato, da ostane na varnem in da se mu (vama?) ni treba ukvarjati z manj prijetnimi stvarmi v vajinem odnosu? Koliko se morate vi jeziti namesto njega, se kdaj zalotite, da ste jezni in sploh ne veste zakaj? Koliko ste razočarani, ker ne čutite zadostne moževe podpore pri vzgoji hčerke? Samo ugibam, odgovorov ne poznam. Upam, da si jih vi upate zastaviti in si nanje tudi odkrito odgovoriti. Če se bosta z možem res odločila pomagati hčerki, se bosta prej morala odločiti, da pomagata drug drugemu. 
Hčerka želi drugačen odnos, želi da jo začneta jemati in spoštovati tako kot je, noče več biti vajina »super in prikupna« hčerka. Hoče končno zaživeti po svoje in zase. Bori se za pravico, da je lahko prikupna in obupna, super in nemogoča, prijazna in jezna ... Nič še ni izgubljenega! Hčerka vaju ne odriva iz svojega življenja, ampak vaju v obupu in nemoči prosi, da ji pomagata, jo razumeta, začutita – da sta ji na razpolago, ko vaju potrebuje, vendar na drugačen način. Od vaju pa tudi pričakuje, da zdržita brez nje, ko vaju ne potrebuje in da se namesto z njo ukvarjata raje drug z drugim. Če ji želita res dobro, začnita s tem že danes. Stiska, v katero vaju spravlja hčerka, je v bistvu njena usluga, da vama da povod in možnost, da se s možem zbližata kot starša in kot partnerja. Koliko časa bosta z možem še sprejemala te hčerkine usluge, za katere plačuje tako visoko ceno?

 

PREBERITE TUDI: "Mož spravlja otroka v nevarnost" (odgovarja terapevt Izidor Gašperlin)

 

IZIDOR GAŠPERLIN, predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt
Po diplomi na EF sem začel samostojno pot kot inovator v svobodnem poklicu, 15 let sem bil direktor podjetja MIT informacijske rešitve. Leta 2006 sem prenehal z delovanjem v poslovnem svetu in se povsem posvetil terapevtskemu delu.
Od ustanovitve do leta 2010 sem bil član Izvršnega odbora Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Leta 2010 sem dobil licenco in naziv Zakonski in družinski terapevt.
Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodim terapevtske skupine in delavnice ter izvajam predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. Sodeloval sem na več mednarodnih konferencah s področja šolstva, odnosov v družini in coachinga v podjetjih. 
Pred leti sem deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net, nabralo se je za več kot 500 strani vprašanj in odgovorov. Zdaj že nekaj let odgovarjam na vprašanja bralcev v časopisu Nedelo. Kot predavatelj in svetovalec delujem tudi v poslovnem okolju, kamor poskušam prenašati dolgoletne podjetniške in terapevtske izkušnje.
V vseh teh letih, precej več kot pol stoletja jih je že, sem delal marsikaj. Začel sem kot učitelj na srednji šoli, nadaljeval kot programer, svetovalec, s širjenjem podjetja na koncu kot direktor vodil okrog 30 zaposlenih. Ves ta čas sem seveda bil v intenzivnih odnosih, enkrat podrejenih, drugič enakovrednih ali nadrejenih. Če dodam še več kot 30 let zakona in starševstva, si boljše osnove za svoje terapevtsko delovanje ne bi mogel želeti. Kot direktor, kot mož in tudi kot starš enostavno nisem imel možnosti za umik. Ves čas sem se moral učiti in trdo delati na odnosih. Podjetje lahko vodiš, ne moreš pa nič narediti brez drugih. Zadovoljivega zakona ni, če ves čas ne razvijaš odnosa s partnerjem. Sodelovanje staršev je nujno za vzgojo otrok. Odnos do otrok je vseživljenska šola, otroci pa naši največji učitelji.
V zadnjem času se vedno bolj usmerjam v publicistiko, saj želim osveščati javnost o pomenu čustev za osebno rast in odnose. V ta namen objavljam članke in intervjuje, sodelujem v tv oddajah in na raznih omizjih. Sem tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje.

IZIDOR GAŠPERLIN je predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt. 
Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodi terapevtske skupine in delavnice ter izvaja predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. 
Pred leti je deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net. Je tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje.

Več o Izidorju Gašperlinu in njegovem delu, si lahko pogledate >>TUKAJ<<.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Kje delamo napake pri vzgoji?
Šele ko naš otrok odraste, vidimo, kjer smo se pri vzgoji ušteli in naredili napako. Preverite, katere napake starši naj...
16
7 lastnosti marčevskih otrok
Otroci rojeni marca radi osrečujejo, letajo visoko in kot dojenčki velikokrat držijo mamice budne ponoči. 7 lastnosti, k...
10
Pesmi o mami in za mamo
Mama je nekaj posebnega, je popolna in ena sama. Ko ne najdemo besed, kako bi se ji zahvalili za vse, kar nam je dala, z...
6
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
5



BLOG: Nakupovanje ni "čas za mamo"
Tuširanje ne bi smel biti odmor, nakupovanje in pregled pri zdravniku prav tako ne. To so osnovne potrebe, ampak izgleda...
Kdo so otroci, ki nimajo alergij in niso b...
Večina se nas z veseljem spominja odraščanja, pri katerem je bilo igranje v blatu in pesku vsakdanja dejavnost in pogost...




Voda za otroke.
пеперутка16

Mamice, koliko mesecev ste prekuhavale vodo za dojenčke?