Nikakor ne razume, da tudi prva dva otroka rabita vsaj besedo na dan. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Vprašanje bralke

Sem v stiski, iz katere trenutno ne vidim rešitve. Potrebujem samo lepo besedo ali znak, da me vendarle nekdo razume. Smo sedemčlanska družina, sem drugič poročena, prva dva otroka imam s prvim možem, tri pa z drugim. Vse bi bilo v redu in prav, če ne bi bila motena komunikacija med nama z možem. Nikakor ne razume, da tudi prva dva otroka rabita vsaj besedo na dan. Zdaj ko sta že večja, pravita, da ga po osmih letih skupnega življena ne moreta več gledat, da jima gre na živce. Jaz ju čisto dobro razumem, saj jih ignorira in če kaj reče, je samo graja. Tudi do mene se obnaša, kot da sem za vse jaz kriva, zato se tudi ne zmorem več z njim pogovarjat. Mali trije so nonstop bolni, po cele noči sem pokonci, zaradi stalne odsotnosti imam tudi probleme v službi.

Enostavno sem preutrujena od skrbi in slabih odnosov, da bi sploh še našla kako moč v sebi, potrebujem samo lepo besedo, da preživim ta dan ...

Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:

V svojem klicu na pomoč, vsaj jaz ga tako razumem, veliko pišete o stiski, obupu in preobremenjenosti, a za vsem tem bolj občutim jezo in zmedo. Jeza je verjetno vaša, tista jeza, ki je nikomur ne upate odkrito pokazati. Zmede pa je verjetno tudi kar precej pri vas doma. Nekako ne čutim, da je tolažba tisto, kar najbolj potrebujete v tem trenutku. Tolažba in lepa beseda bi vam utegnili »pomagati«, da bi še kar naprej vztrajali v za vas očitno že precej nevzdržni situaciji. Vi in vaša družina bi bolj potrebovali spremembo in za začetek vsaj malo drugačnega pogleda na vse skupaj. Bom zato začel z zmedo oziroma poskusom, da jo morda malo razkadimo.

Nikakor ne želim opravičevati vašega moža, če ta res ignorira vaša otroka iz prvega zakona, kar je v vsakem primeru za odraslega neopravičljivo in nesprejemljivo. Kljub temu bom začel z ugotovitvijo, da ima vaš mož samo tri otroke. Lahko razumemo, da mu ti trije otroki pomenijo več ali vsaj drugače kot vaša dva. Bom napisal še malo drugače. Razumljivo je, da ima do svojih otrok drugačen odnos kot do vaših. Če bi bilo drugače, bi namreč poskušal nemogoče - biti oče otrokom, ki niso njegovi. Nikjer namreč niste napisali, da bi jih posvojil. Prva dva vaša otroka imata drugega očeta. Nič niste napisali o njem, o njegovem odnosu do otrok. Koliko vaš prvi mož ignorira svoja otroka, ali imata vsaj malo očeta? Naslednje vprašanje, ki se mi postavlja, je, kakšen odnos imata vaša najstarejša otroka do očima. Običajno zelo ostro in neposredno zagovarjam otroke, ko gre za odnose s starši, saj tem dajem izrazito večjo odgovornost. Vendar v vašem primeru ne gre za to. Vaš mož ni starš otrokoma iz prvega zakona, ki pa tudi nista več tako majhna, da ne bi zmogla prevzeti več odgovornosti za svoje odnose. Vaš mož je v osnovi dolžan otrokoma, ki nista njegova, samo spoštljiv in korekten odnos. Vendar ne brezpogojno, tako kot to velja za prave starše. Otroka sta mu dolžna vsaj nekaj korektnosti tudi vračati. Ker gre za odnos odrasli - otrok je seveda odgovornost še vedno večja na strani moža-očima, ampak nekaj pa je nosita tudi otroka. Kjer in dokler je ne zmoreta, ju za njiju nosita vi in njun pravi oče. Ne očim! Vprašanje, na katerega bi bilo treba odgovoriti je, koliko (nezavednega?) zavračanja in ignorance je bilo v začetku tudi s strani otrok do očima. Koliko je njuna »bitka« z njim v bistvu bitka s pravim očetom? Ste morda celo vi preveč pritiskali na njiju, da bi vašega novega partnerja sprejela kot očeta? Zelo malo ste napisali, zato lahko samo ugibam in postavljam vprašanja. Vi ugibati ne smete, ampak se morate pogovoriti z vsemi in najti odgovore. Z vsakim pogovorom se bo zmeda v vaši družini malo zmanjšala, mogoče bo s tem počasi prišlo vsaj malo miru. Zdaj pa je čutiti samo pritiske z vseh strani, vi pa kot da ste končni »kontejner« in krivec za vse to. Tako kot ste bili pred davnimi leti v svoji izvorni družini, mar ne?

PREBERITE TUDI: "Mož spravlja otroka v nevarnost" (odgovarja terapevt Izidor Gašperlin)

Kaj je z vašo jezo? Ste morda ena tistih žensk, ki se ne zmore jeziti oziroma ne zmore zdržati odzivov drugih na svojo jezo? V vaši situaciji je namreč jeza tista vaša »prijateljica«, ki bo začela stvari počasi postavljati na pravo mesto. Skupaj z veliko mero strpnosti in vztrajnosti. Spregovorite odkrito o vsem, kar vas moti. Dovolite si biti jezni na oba moža, sedanjega in bivšega. Prav tako ne bi bilo čisto nič narobe, če se boste kdaj zjezili tudi na svoje otroke. Odkrit pogovor s starejšima otrokoma je tudi ena od nujnih stvari. Skratka jeza vam bo dala moč in energijo, da boste začeli stvari postavljati na svoje mesto. Konflikt med starejšima otrokoma in očimom je verjetno zunanji izraz precej globljih konfliktov, tako med vami in prejšnjim kot tudi sedanjim možem. Zaradi teh nerazrešenih konfliktov in s tem povezanimi prikritimi čutenji, ste tik pred tem, da se sesujete. Iz podobnih razlogov vam verjetno zbolevajo tudi otroci.

Predstavljam si, da se počutite, kot da bi bili v eni veliki centrifugi. Vse se vrti hitreje, kot zmorete dojemati in kontrolirati, edino kar še zmorete, je, da se borite za preživetje. Vendar, spoštovana gospa, tudi vi precej prispevate k vrtenju te centrifuge. Dobra stran tega je, da jo lahko tudi ustavite. Kako? Za začetek zajemite vsaj nekaj zraka, vsaj malo se poskusite umiriti. Odkrito si priznajte, da ne zmorete več. Potem to odkrito povejte in pokažite ostalim. Ne z očitkom in zbujanjem krivde, ampak pristno, taki kot ste. Zaprosite za pomoč in jo tudi zahtevajte od tistih, od katerih jo lahko. V mislih imam bivšega in sedanjega moža in tudi otroka, če se že bližata odraslosti. Poslovite se od misli, da lahko vse uredite sami, da lahko otrokom nadomestite pravega očeta – skratka, znebite se nalog, ki so nemogoče. Z bivšim možem se odkrito pogovorite o vajinih otrokih, jasno zahtevajte njegovo sodelovanje. S sedanjim se za nekaj časa nehajte pogovarjati o otrokih in se začnite pogovarjati o resničnih problemih v vajinem odnosu. Ob tem zahtevajte sodelovanje in pomoč, da čim prej poskrbita za vajine otroke, da preprečita njihovo zbolevanje. Na kratko: začnite skrbeti za tisto, kar je res vaše in začnite zahtevati od drugih (tudi otrok!), da naredijo svoje. Nehajte biti vse in za vse, ampak bodite samo ženska, mati in žena. Točno v takem vrstnem redu!

Res ste v stiski, vaše trenutno življenje je vse prej kot prijetno. Vendar ste kot mati dolžni najprej poskrbeti zase, sicer ne boste zmogli za svoje otroke. Tako kot ste se tega lotili do zdaj, očitno ne gre več, nekaj boste morali spremeniti. Ali bodo tudi drugi, ne morete vedeti, vendar na to ne morete več čakati. Če ne boste zmogli sami, si poiščite pomoč. V vašem primeru se mi zdi, da potrebujete družinskega terapevta, da bi vam najprej pomagal do konca razkaditi to zmedo in vse skupaj poskušal toliko pomiriti, da bi sploh zmogli stopiti na začetek dolge poti sprememb. Zbegani in razboleni ste namreč čisto vsi, nekaj reda in miru bi vam prišlo res prav. Če mož ne bo želel sodelovati, si pomoč poiščite sami ali skupaj z otroci. Karkoli, samo ne obupavati in ponavljati istih vzorcev. Želim vam, da bi čim prej zmogli storiti vsaj prvi korak.