Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
|
/11
Vprašanje bralke:
Znašla sem se v precej kočljivem položaju. Sem mamica samohranilka in do zdaj je še nekako šlo. Po ločitvi sem izplačala bivšega partnerja, sedaj pa so se stroški in kredit obupno povečali tako, da sem se odločila, da prodamo hišo in gremo živet v blok. Že nekaj časa skoraj nikamor ne gremo, ker ni denarja. Vem, da bo veliko boljše, ko se bo prodala hiša, vendar imam občutek, da sedaj ne naredim nič zase in za hčeri. Rada bi kam šla se malo uredila, pa nam zmanjkuje denarja za najosnovnejše stvari. Tudi hčerama je težko v tej situaciji. Zraven tega se pogosto zalotim, da sem žalostna in osamljena. Bila sem že na terapijah, ki so mi pomagale, vendar imam sedaj občutek, da sem preobremenjena in da ne bom več vzdržala. Starejša hči, ki je stara 14 let, se je začela tudi bolj družiti s fanti. Pogovorili sva se o zaljubljenosti, o spolnosti, o odnosih o tem kako ona gleda na te stvari, vidim pa da me je strah zanjo obenem pa čutim da odhaja, čeprav vem da je to normalno. Je tipična pubertetnica, ki išče stike tudi na način, da izraža jezo itd. O vsem se dogovarjava oz. ji postavljam meje. Dogovorile sva se, da lahko kakšen prijatelj pride k njej, ko sem jaz doma. S fanti se bolje razume kot s puncami, je pa ob tem mene strah, da bo imela z njimi podobne izkušnje kot z očetom. Oče je odšel, ko je bila stara 8 let, še vedno misli, da je kriva za njegov odhod, čeprav sva se že veliko o tem pogovarjali in ji vedno znova govorim, da otrok ne more biti kriv zato, da gresta starša narazen. Povedala sem ji, da midva nisva znala in zmogla drugače in da je bila to očetova odločitev, oz. da je odšel izključno zaradi sebe, ker ni znal drugače. Strah me je zanjo, tudi za mlajšo hčer, rada bi da bi živele dostojno življenje, obenem pa si želim, da bi tudi jaz še imela kdaj partnerja, ki bi bil pripravljen delati na odnosih. Ker nikamor ne grem, sploh ne vem kje ga spoznati. Bolje bo, ko se bodo uredile zadeve v zvezi s prodajo hiše in nakupom stanovanja, vendar se trenutno v tej situaciji v kateri se nahajam težko posvečam otrokoma, ker me ves čas skrbi ali bomo sploh lahko preživele mesec. Čutim se odgovorno za stanje, v katerem smo se znašle in želela bi sebi in hčerama nuditi kvalitetno življenje.
PREBERITE TUDI: "Hči se je povsem spremenila" (odgovarja terapevt Izidor Gašperlin)
Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:
Iz tega, kar ste napisali, je videti, da se trudite biti dobra mama. Z mirno vestjo si upam celo zapisati, da ste res dobra mama. S hčerama se pogovarjate tudi o stvareh, ki niso najbolj enostavne. Čeprav ni lahko, jima zmorete postavljati meje, jima dajati varnost z jasnimi pravili. Razumete jih in jih čutite. Jezo, ki jo starši otrokom prevečkrat zatrejo, sprejemate kot razumljivo za obdobje, v katerem je vaša starejša hčerka. Zmogli ste sprejeti tudi racionalno odločitev o prodaji hiše, kar verjetno tudi ni bilo enostavno. Trudite se in uspeva vam in vam bo še naprej. Bojim se pa, da od sebe enostavno zahtevate preveč. Da poskušate hčerkama nadomestiti očeta, biti hkrati mama in še oče. Tega se enostavno ne da, če to poskušate samo po nepotrebnem trošite svojo energijo. Ne samo, da mama ne more prevzeti očetovih nalog, hčerki namreč očeta še vedno imata. Ne vem sicer kakšen je njegov odnos do hčera, ali ta oče sploh želi biti še naprej oče, ali je pripravljen z vami sodelovati pri vzgoji in skrbi za otroke. Ampak nekje ta oče je. In hčeri to vesta. Kar vi lahko naredite je, da z vašim bivšim partnerjem, ne glede na to, kar se je dogajalo med vama, poskušate sodelovati kot starš. Hčeri namreč ne potrebujeta zakoncev, potrebujeta predvsem starša – in to oba! Tudi če ne živita več skupaj. Če oče kljub vašim korektnim pobudam in zahtevam ne bo želel sodelovati, lahko za hčeri naredite samo to, da ste še naprej dobra mama in jima pomagate sprejeti to, da je nekje oče, ki se ne zanima (dovolj) za njiju. Če bivši mož ne plačuje niti preživnine (?), ste ga v imenu hčera dolžni v to prisiliti s pomočjo sodišča. Ne morete pa preprečiti posledic, ki jih bosta hčeri imeli, če njun oče ne opravi svojih starševskih nalog. Lahko jih samo ublažite, vendar ne tako, da poskušate nadomestiti očeta, ampak s tem, da ste dobra mama.
Zelo odgovorno od vas je, da hčerkama vztrajno ponavljate, da nista krivi za odhod očeta. Skrbi me, da ob tem to isto pozabite povedati tudi sebi. Da tudi vi NISTE NIČ ODGOVORNI, da je njun oče odšel. Se morda še vedno krivite za to, da niste naredili dovolj, da tega niste preprečili? Si zaradi tega nalagate pokoro in poskušate prihraniti hčerama nekaj, česar jim ne morete? Se na nek način morda celo kaznujete in si nič ne privoščite, se zapirate med štiri stene, samo da bi hčerama omogočili boljše življenje. Verjemite, da hčerama, sploh starejši, z ničemer ne morete bolj pomagati kot s tem, da poskrbite zase. Dajte jima zgled, da ženska lahko preživi tudi brez moškega. Ne da samo preživi, ampak da lahko živi dostojno in polno življenje. Nič ne bodo pomagale besede, ki jih namenjate hčeram, če jima ne boste zraven dali zgleda. Pokažite jima, da se svet in življenje ženske ne začne in konča pri moškem, da se jima ne bo treba obesiti na prvega fanta-moškega, ki bo pripravljen biti z njima ali da bosta nasprotno po vrsti zavračali enega za drugim - in na koncu morda končali sami med štirimi stenami.
Precej razumljivo je, če ste se po moževem odhodu nehote preveč naslonili na starejšo hčer, da je morda dostikrat ona bolj pomagala vam, kot pa vi njej. Skoraj nemogoče je, da vam ne bi na tak ali drugačen način poskušala pomagati. Če je bilo tako, potem jo tega čim prej osvobodite. Iz vašega sporočila kar puhti strah, ker čutite, da starejša hčer odhaja, da jo izgubljate, s tem pa tudi oporo in smisel, ki vam ju je dajala. Če ji res želite dobro, premagajte ta strah in jo pustite, da gre svojo pot – v odraslost in samostojnost. Pri tem bodite tam in zanjo, dajte ji vedeti, da jo boste v tej njeni poti podpirali, da jo imate radi, da ste ji še vedno na razpolago, ko vas bo potrebovala. Ob tem pa poskrbite zase, da njej ne bo več treba za vas! Nehajte iskati svoj edini smisel v skrbi za hčerki in se vrnite nazaj v življenje. Ogromno je stvari, ki jih je možno početi in se družiti z drugimi, pa niso povezani z omembe vrednimi stroški. Planinarjenje, sprehodi, tek, kolesarjenje, predavanja, društva, krožki,... Res ne bi bil rad pameten namesto vas, ampak možnosti je veliko. Hčeri ne rabita vašega odrekanja, niti vaše pretirane skrbi. Prav tako jima ne morete prihraniti bridkih in lepih izkušenj z moškimi in ljudmi nasploh. Za odraščanje so namreč potrebne oboje. Hčerama čisto nič ne pomagate, če smisel svojega življenja iščete samo v njima, celo nasprotno, to jima je v breme. Ne pozabite, da niste samo mama, ampak tudi ženska - s svojimi željami, hrepenenji in potrebami. Vaša prva dolžnost je, da poskrbite zase. Šele preko tega boste zares lahko poskrbeli za svoji hčerki in ju naučili to, kar je vaša osnovna materinska naloga: kaj sploh je biti ženska in kako to postati. Verjamem, da boste tej nalogi kos – zaradi sebe in hčera!
IZIDOR GAŠPERLIN, predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt Po diplomi na EF sem začel samostojno pot kot inovator v svobodnem poklicu, 15 let sem bil direktor podjetja MIT informacijske rešitve. Leta 2006 sem prenehal z delovanjem v poslovnem svetu in se povsem posvetil terapevtskemu delu. Od ustanovitve do leta 2010 sem bil član Izvršnega odbora Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Leta 2010 sem dobil licenco in naziv Zakonski in družinski terapevt. Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodim terapevtske skupine in delavnice ter izvajam predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. Sodeloval sem na več mednarodnih konferencah s področja šolstva, odnosov v družini in coachinga v podjetjih. Pred leti sem deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net, nabralo se je za več kot 500 strani vprašanj in odgovorov. Zdaj že nekaj let odgovarjam na vprašanja bralcev v časopisu Nedelo. Kot predavatelj in svetovalec delujem tudi v poslovnem okolju, kamor poskušam prenašati dolgoletne podjetniške in terapevtske izkušnje. V vseh teh letih, precej več kot pol stoletja jih je že, sem delal marsikaj. Začel sem kot učitelj na srednji šoli, nadaljeval kot programer, svetovalec, s širjenjem podjetja na koncu kot direktor vodil okrog 30 zaposlenih. Ves ta čas sem seveda bil v intenzivnih odnosih, enkrat podrejenih, drugič enakovrednih ali nadrejenih. Če dodam še več kot 30 let zakona in starševstva, si boljše osnove za svoje terapevtsko delovanje ne bi mogel želeti. Kot direktor, kot mož in tudi kot starš enostavno nisem imel možnosti za umik. Ves čas sem se moral učiti in trdo delati na odnosih. Podjetje lahko vodiš, ne moreš pa nič narediti brez drugih. Zadovoljivega zakona ni, če ves čas ne razvijaš odnosa s partnerjem. Sodelovanje staršev je nujno za vzgojo otrok. Odnos do otrok je vseživljenska šola, otroci pa naši največji učitelji. V zadnjem času se vedno bolj usmerjam v publicistiko, saj želim osveščati javnost o pomenu čustev za osebno rast in odnose. V ta namen objavljam članke in intervjuje, sodelujem v tv oddajah in na raznih omizjih. Sem tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje. IZIDOR GAŠPERLIN je predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt. Več o Izidorju Gašperlinu in njegovem delu, si lahko pogledate >>TUKAJ<<. |
PREBERITE TUDI: BLOG: Popoldan ob starem lavorju
16
8
6
5
Nos.
пеперутка16
Kako majhnim otrokom čistite nos?
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
