Pandemija traja eno leto in mame so vedno bolj izčrpane (FOTO: Freepik.com)

/11 /11

Ko se je ustavitev življenja prvič zgodila, smo imeli doma 4-letnika in 6-letnika, brez varstva in na naju je prežala nevarnost, da bova izgubila službo. Vem, da sem bila na istem kot večina ostalih mam. Moje življenje se je drastično spremenilo, moj mož pa se ni.

Preizkusili smo milijon načinov, kako na novo razdeliti naloge. Na primer, naredila sva urnik in rezervirali termine, ko je eden od naju imel delovni sestanek, da bi lahko drugi pokrival šolo na daljavo. Vendar je šola trajala celo dopoldne, spontani sestanki in nujne stvari mojega moža so se posegle v moj rezerviran čas do te mere, da se je vse skupaj končalo kot sem pričakovala - vse sem prevzela nase.

Zadnjih enajst mesecev sem delala to, kar počne toliko mamic, poskušala sem opravljati svojo službo in večino gospodinjskih opravil ter seveda vso šolo, medtem ko sem različne zaslone uporabljala kot varuške. V meni pa je tiho vrelo. Ne morem rešiti širših družbenih vprašanj, zaradi katerih smo se znašli v tej zmešnjavi, lahko pa se spopadem s težavami v svoji hiši. Saj ne, da nisem poskusila, ampak glede na to, da je eno leto mimo, mislim, da je čas, da to ponovno preučim.

Tu je pet stvari, za katere si želim, da bi jih sredi pandemije naredil moj mož.

1) Nehati se pretvarjati, da ne zna narediti prav

Še vedno ne vem, ali je se možje samo pretvarjajo ali resnično nekaterih stvari ne znajo storiti in jih žene potem nehajo prositi, naj jih opravijo. Ko prosim moža, naj prevzame nekatere opravke, kot je na primer šola na daljavo, pa čeprav za čisto malo časa, se bo zgodila katastrofa. Vpraša me za urnik. Pojasnim, da ga v resnici ni, da mora preveriti na spletni strani, na katero se prijavi. Ne zna se prijaviti. Večkrat mu pokažem. Ne hecam se - enkrat je celo prekinil učiteljico med razlago, da jo je vprašal, kdaj se začne naslednja ura. 

Ponavadi poteka takole:

Jaz: Boš lahko poskrbel, da je najin drugarček prijavljen ob 9h?

On: Seveda.

(Ob 10. uri končam z Zoomom in ugotovim, da otrok ni prijavljen)

Jaz: Samo eno stvar sem te prosila. 

On: Šel sem mimo in videl prižgan računalnik. Mislil sem, da je prijavljen.

Jaz: Pravzaprav moraš preveriti, ker ... YouTube, Dreambox, Epic, oh # $ &% * vseeno, nikoli več te ne bom prosila, da kaj storiš.

Toda, ugani, kaj, čeprav sem ženska, nikjer ne piše, da je šola na daljavo izključno moja naloga. Zato kar pogumno. 

2) Ko te prosim, da nekaj naredi, naredi to. In mislim ves čas, ne samo en teden.

Naš najstarejši obiskuje šolo na daljavo, naš najmlajši pa hodi v vrtec. Izmenjujeva se pri vožnji. To se zgodi, ko ga vozim jaz: oba otroka oblečem, pripravim najmlajšemu kosilo in spakiram nahrbtnik, poskrbim, da je miza starejšega pripravljena za šolski dan, najmlajšega oblečem in ga spravim v avto. V dneh, ko ga vozi moj mož, v bistvu počnem enake stvari, ko pa je čas za odhod, se moj mož obleče in odpelje otroka. Zato sem ga prosila, naj mi pomaga. Nekaj ??dni mi je. Potem je bilo vsak drugi dan, potem je zopet postalo nikoli. Ko sem ga spomnila, se je branil in opozoril na vse stvari, ki jih počne, na primer skuha kavo, izprazni pomivalni stroj in odnese smeti.

Kaj?!? Resno človek, ko te prosim za pomoč, samo pomagaj.

PREBERITE TUDI: Kako najti dobro varstvo otrok?

3) Vedi, da so gospodinjske stvari enako tvoja naloga kot moja.

Pred pandemijo sem vsak dan kuhala večerjo, saj je bil mož cel dan v pisarni in komaj pravočasno prišel domov, da je pojedel, kaj šele, da bi jo pripravil. Vendar pa je med pandemijo precej hitro postalo jasno, da jaz ves dan skrbim za vse, hkrati pa poskušam delati, nato pa je moral skuham večerjo, medtem ko je moj mož pritava iz domače pisarne točno ob 6.30.

Ko sem se s tem soočila, je šlo takole: 

Jaz: “Hej, ali lahko včasih pripraviš večerjo? Dovolj mi je, da je to moja naloga vsak dan.

On: (dolg premor) "Uhhh, seveda. No, ko želiš, da to skuham, me samo prosi. "

Jaz: "Hm, mislil sem, da sem te pravkar prosila?"

On: "Ne, mislim tisti večer, ko želiš, da kuham."

Besno sem priprla oči in odšla.

Dragi mož, zakaj je moja naloga, da te preganjam, da pripraviš večerjo? Prosim. Samo. Naredi. To.

4) Predpostavi, da sem tam nekje in vedno potrebuje pomoč.

Če ne bi nikoli rabila nadzorovati otrok cel dan in zraven poskušati še delati, v resnici tega ne bi razumela. Ko mi mož na delovni dan ob 10ih pošlje 5 dolgih političnih člankov in me ob 18tih vpraša, če sem jih prebrala, se cel dan pokaže v pravi luči. "Ne, člankov nisem prebrala, ker sem danes poskušala svoj 8urni delavnik stisniti v 4 ure, hkrati pa nadzorovati otroka in skuhati kosilo."

Tako mimogrede, si jih prebrala? Kdaj? Če imaš uro časa, da prebereš novice, imaš tudi 15 minut, da pripraviš malico za 7-letnika.

5) Pospravi za seboj.

Je "domača slepota" resnična? Moj mož pravi, da jo ima - trdi, da dobesedno ne vidi umazanije ali nereda, četudi ga je pravkar ustvaril. Ko je bil 12 ur na dan nekje drugje, sem imela izjemno srečo, da sem imel varuško, ki mi je odnesla toliko dela, da sem pospravila še za njim. Ampak zdaj, ko je doma vsako minuto vsakega dne, ne morem več. Tolikokrat sem vprašala, poudarjeno, vljudno, jezno. Preizkusila sem tabelo z opravki, pošiljala sporočila, pohvale, ko si očistil. A vseeno so tu: ostanek kave, blatni odtisi čevljev, umazani krožniki, zamotani robčki, koščki smeti, ki niso prišli do koša.

Torej, eno leto prosim, nehaj to početi. Pospravi svoje sranje in morda bo najin zakon to preživel.

Priznam, vseh teh pet stvari je v resnici delček iste želje: da bi bil moj mož enakovreden član naše ekipe, katere poslanstvo je preživetje.

Moj mož je imel v službi nadrejenega. Recimo mu Peter. Peter je pogosto prej šel iz pisarne ali zamujal, ali pa ga sploh ni bilo, ker je imel njegov pes slab dan. Korak za korakom mu je bilo treba razložiti njegove naloge in pogosto ni sledil. Redko je prevzel pobudo. Ko jso mu očitali neresnost, se je postavil v obramben položaj. Ko sem nekoč poslušala moža, kako se pritožuje nad Petrom, sem pomislila: "Počakaj. Ne zavedaš se, toda vse, kar te moti pri tem tipu, to počneš kot so-starš." To je zanimiv vpogled v ravnovesje pri varstvu otrok in domačih opravilih: se vaš partner obnaša do svoje vloge doma kot nekdo, ki bi ga odpustili v službi? Če je tako, je čas za spremembo.

Seveda bi lahko krivila sebe - to je umetnost, ki smo jo ženske izpopolnile. Vedno nase prevzamem vse, zakaj bi torej pričakovala, da bo to storil kdo drug? Morala bi se bolj boriti za tisto, kar je prav, ga prisiliti, da stvari uredi, namesto da se umakne. Toda, sprašujem se, zakaj je moja odgovornost, da mož te stvari počne? Veliko moških, tako kot moj mož, zelo dobro zna prepusti stvari svojim ženam. In to udobje, ta pripravljenost gledati, kako se žene ženejo in se možje hkrati še vedno ne počutijo enako odgovorne za pomoč pri vsem, za to ne bom nikoli prevzela odgovornosti. NI MOJE DELO, da ga prisilim, da mi "pomaga". NJEGOVO DELO je, da v tej hiši opravlja svoje delo.

Torej, prosim, moj mož in vsi partnerji, ki dopuščajo, da se mame borijo same (veste, kdo ste): POMAGAJTE. JIM.

Vir: ScaryMommy

PREBERITE TUDI: Za pogum sredi epidemije: Pismo izčrpani mami