Dojenje ni le hranjenje, temveč tudi bližina, povezanost in nekaj povsem osebnega med mamo in otrokom. Zato si vsaka mama zasluži podporo, ne obsojanja. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kmalu bo osem mesecev. In počasi čutim, da se najina zgodba z dojenjem zaključuje. Prej, kot sem pričakovala.

Pri prvorojencu je trajalo več kot dve leti.

Rada sem dojila, čeprav je bilo včasih tudi zelo naporno. Sploh ponoči, ko bi se »samo crkljal«. Ali pa v obdobjih, ko sem imela občutek, da je cel dan »priklopljen« name. To me je res izčrpalo. Ne glede na vse sem izjemno hvaležna svojemu telesu za vsako kapljico mleka, ki jo je proizvedlo. In to kljub vsem preizkušnjam in naporom, ki jih je prestalo.

Kmalu po porodu sem namreč imela težko operacijo in precej dolgotrajno okrevanje. Več tednov svojega dojenčka sploh nisem smela dvigniti. A moje telo je ves ta čas nemoteno proizvajalo mleko, čeprav smo vsi mislili, da ga bom zaradi stresa in bolečin zagotovo izgubila.

Žensko telo je res neverjetno. Vedno znova me fascinira, česa vse je sposobno. Zato me še vedno preseneča, da se okoli dojenja, ki je nekaj tako naravnega, spotika toliko ljudi. Sodijo. Postavljajo pravila. Delijo nasvete.

Kaj vse sem poslušala … Prvič in tudi drugič.

»Samo razvadila ga boš s tem dojenjem.«

»Moraš imeti urnik! Na 2–3 ure, vmes nič.«

»Daj mu formulo in bo spal celo noč.«

»Kje boš pa dojila? Kar v javnosti, v lokalu?«

Pri prvorojencu pa tudi:

»Ga misliš dojiti do šole?!«

Česa se pravzaprav bojimo?

Ženskih prsi? Mleka? Ali tega, česa vse je zmožno naše telo?

Zakaj kdo ne komentira, kolikokrat grem lulat? Dojenje zame nikoli ni bilo samo hranjenje. Bilo je povezovanje. Ljubezen, ki teče od mene do njega. Nekaj, kar je bilo samo najino.

Zato si želim, da bi bilo manj vprašanj o tem, koliko časa ženska doji, kje doji in zakaj še vedno doji.

Ker na koncu ni pomembno, ali je dojila tri mesece, osem mesecev, več let ali pa sploh ni mogla.

Pomembno je, da je naredila najboljše, kar je v tistem trenutku zmogla.

In mogoče je ravno to največ, kar lahko damo druga drugi:

Malo manj sodbe in malo več podpore.

PREBERITE TUDI: Mamica pri 44?!

Eva Jereb je novinarka, mama in ustvarjalka projekta Vozičkaj z mano, kjer med sprehodi in vozičkanjem snema kratke videoposnetke ter deli svoje osebne zgodbe, izkušnje in življenske lekcije.

Je tudi avtorica Iskrenih zapisov o življenju, odnosih, materinstvu in resničnih zgodbah, ki se pogosto skrivajo za navidezno popolnim vsakdanom.

Spremljate jo lahko na njenem FACEBOOK ali INSTAGRAM profilu.