Pozorni moramo biti na nevarnosti pretiranega materializma pri otrocih. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

V današnjem zahodnem svetu se vse prepogosto zgodi, da so naša življenja prenasičena – z dražljaji, obveznostmi pa tudi z materialnimi stvarmi. Tovrstni materializem se odraža že pri najmlajših. Kolikokrat se na primer zgodi, da si želi otrok novo igračo, čeprav jih ima doma že polne skrinje? In običajno je prav ta nova, sijoča igrača tista, ki si jo najbolj želi in za katero je prepričan, da jo res potrebuje. Toda že čez nekaj dni ta igrača ne bo več nova in zanimiva in čas bo za nakup nečesa novega.

Zakaj je temu tako? Svet nas uči, da več pomeni boljše, in da vedno potrebujemo nove stvari. Privlačne reklame in lepo urejena izložbena okna nas hitro prepričajo, da moramo imeti vedno več stvari; več kock, več avtomobilčkov in punčk, več iger. To nas bo namreč ohranilo v koraku s časom in tudi zagotovilo, da bomo boljši, bistrejši in bolj priljubljeni.

A potem se nekoč zazremo po otroški sobi in ugotovimo, da imajo otroci toliko igrač, da se preprosto ne uspejo igrati z njimi – da imajo preveč stvari in s tem preveč možnosti za igro, ki ustvarjajo svojevrsten občutek ujetosti. Govorimo lahko o ujetosti v stvareh, ko nas vleče, da bi kupovali vedno več in več stvari, ki pa nam ne prinašajo veselja.

Pravo zadovoljstvo ne izhaja iz plastične škatle in se ga ne da kupiti v trgovini. Otroci namreč največjo srečo najdejo v skupaj preživetem času, v prijateljstvu in uporabljanju domišljije pri igri. Včasih je namreč najbolj nepozabna igra prav tista, za katero potrebujemo le kakšno škatlo, odejo, svetilko in malo domišljije.

Kako se izogniti neskončnemu kupovanju igrač?

Tako je pomembno, da svojih otrok ne zalagamo z neštetimi igračami, temveč jih učimo tudi, da posegajo po starih igračah že v njihovi lasti. Kajti morda bodo ugotovili, da so njihove najljubše igrače prav tiste, ki jih imajo že dolgo, saj so z njimi že ustvarili nepozabne zgodbe, ki se jih ne da kupiti v nobeni trgovini z otroškimi igračami.

Spodbudimo jih lahko tudi, da vsakih nekaj mesecev pregledajo svoje igrače in se odločijo, katere bi želeli darovati. S tem bodo razbremenili svoje prenasičene otroške sobe, hkrati pa se bodo učili deljenja z drugimi – če jim zaupamo, da bo igračo, ki njih ne zanima več, dobil drugi otrok, ki se je bo neizmerno razveselil, bosta tudi v našem otroku zaigrali noti ponosa in veselja. Vedel bo namreč, da je storil nekaj dobrega za nekoga drugega.

Dober nadomestek neštetim igračam so tudi knjige, skozi katere bodo otroci razvijali svojo domišljijo, hkrati pa krepili pozornost in se skozi prebiranje zgodb o ljudeh, ki so drugačni od njih, učili empatije in sprejemljivosti. Za nadobudne bralce, ki se vseeno ne morejo upreti novim igračam, je kot nalašč knjigica Preveč stvari! izpod peresa Emily Gravett, v kateri spoznamo sračji par Elo in Lana, ki želita imeti še in še stvari za svoje sračje gnezdo!

O knjigi PREVEČ STVARI!

Ela in Lan sta par srak, ki gradita gnezdo za svoja popolna jajca. Čeprav začneta graditi gnezdo z običajnim blatom, palicami in travo, sta kmalu prepričana, da njuno gnezdo nima dovolj stvari … in začneta zbirati več stvari, da bi jih dodala na vedno večji kup. Od ur s kukavico do krp in nogavic, otroškega vozička in celo avtomobila – njihova potreba po stvareh se zdi neskončna. Do – TRESK! – zgodi se neizogibno.

Ampak, ali res otrok potrebuje toliko reči ali je dovolj le starševska ljubezen?

Zaključek:

Otroci so na vsakem koraku obkroženi z novimi, sijočimi in neverjetno privlačnimi igračami, ki se jim ne bodo mogli upreti. Zato je naloga starša, da otroka že od zgodnjih let uči premišljenega izbiranja stvari. Pomembno je, da otroka spodbujamo k igri z igračami, ki jih že ima, da redno prečešemo prenatrpane otroške sobe in skupaj z otroki svari podarjamo v dobrodelne namene, in da igrače zamenjamo za druge stvari, ki trajajo dalj časa – dober primer so knjige. Ne moremo se namreč izogniti prenasičenosti s stvarmi, lahko pa otroke naučimo, kako v takšnem svetu delovati.

Promocijsko sporočilo