/11 /11

Ringarajin uporabnik: anci banci

Predviden datum poroda: 16. julij 2009

Tip poroda: naravni porod - sprožen 14 prej zaradi nosečniške sladkorne

Število dni v porodnišnici: 3 dni

Porodnišnica: Ljubljana

Ocena porodnišnice: 5

Komentar ocene: osebje enkratno, babica Mira in Maruša si zaslužita največjo pohvalo, sestra Nevenka na oddelku E prav tako, ginekologinja dr. Steblovnikova-zelo zelo uredu in zelo nežna in razumevajoča

MOJA ZGODBA

Nekaj podatkov:

* porod je bil lahek, brez problemov

* bila veliko šivana

* fantek Svit

* težak 3.150g

* velik 51 cm

Po treh letih napornega zdravljenja zaradi neplodnosti, sva končno prišla z možem do postopka umetne oploditve pri dr. Rešu in zagledala plus na testu v prvo. Od sreče sva skakala do stropa, saj se neketeri borijo po več let, midva pa sva to dočakala v prvem poskusu.

Nosečnost je potekala normalno z izjemo nosečniške sladkorne + insulina. Bližal se je mesec julij, jaz pa sem bila že tako okorna in počasi mi je šlo že kar malo na živce. Vročina, zatekanje nog, prevelika teža (zredila sem se namreč za 24 kg) me je neznansko oviralo. 30. junija sem imela v porodnišnici pregled, odprta sem bila za 1 cm, sladkor in pritisk visok, tako da me je ginekologinja vprašala: "Kdaj bi želeli roditi 1. ali 2 julija?". Izstrelila sem, da kr prvega, saj se mi je že mešalo od vsega.

Po pregledu sem klicala moža in sem mu jokala v telefon, da mi bodo sprožili porod in da moram naslednji dan v porodnišnico. Za tolažbo me je peljal tisti dan na kremšnito, ki sem jo oboževala, potem pa sva hitela domov pripravit še zadnje stvari za sobico in pridhod najinega sina. Cel večer sem jokala, malo od sreče malo od strahu.

Ob 8:00 sem se morala javit v porodnišnici, kjer so me že čakali (je tašča že naredila alarm v porodnišnici - včasih je namreč tam delala kot babica). Vstavili so mi valgineto in poslali na oddelek E. Do popoldneva se ni nič dogajalo, zato sem dobila še enkrat valgineto. Pozno popoldne sem dobila še obiske moža in tašče in smo skočili na eno kavico. Zvečer so sledili mučni pregledi (ki so za moje pojme bolj boleli, kot sam porod). Celo noč sem imela rahle popadke in nisem mogla spati, vendar se ni še nič dogajalo, zato so se določili še za eno tabletko. Proti jutru so se popadki umirili in sem končno lahko zaspala, nakar me je sestra zbudila, da moram na pregled. Ko sem vstala, sem opazila, krvav madež na halji. Na pregledu so ugotovili, da sem 3 cm odprta in so me pošibali dol v porodni blok. Klicala sem moža, naj pride, ker se bo kmalu začelo. Vmes, ko sem čakala je sledilo tuširanje, depilacijo sem že doma opravila, klistirja mi pa niso dali, ker sem zaradi prekomernega pitja donata bila čisto "prazna".

V čakalnici smo bile štiri, ki smo bile namenjene rodit. Še prav spomnem se da sem vse punce bodrila, ker jih je bilo neznansko strah, jaz pa sem to tiščala v sebi. Ob pol 12-ih sva bila z možem sprejeta v porodno sobo (najbolj mi je otala v spominu slika na steni - dojenček z sončnimi očali na ležalniku nekje ob morju). Predrli so mi mehur in počakali 1 uro. Popadkov ni bilo, zato sem dobila infuzijo umetnih, plus infuzijo glukoze, saj mi je sladkor padel na minimum. Ob infuziji umetnih popadkov se naslednjo uro ni dogajalo skoraj nič, razen to, da me je malo špikalo. No, ob 14.uri pa se je začelo, popadki so bili vse močnejši in pogosti, kar žgalo me je v križu. Dokaj dobro sem jih predihavala, babica mi je predlagala masko, pa sem jo odklonila, ker mi je bilo slabo, možu sem tako stiskala prste, da jih je imel revež že čisto modre in po 20 minutah hudih in močnih popadkov, sem zakričala da ne morem več. Tisti moment mi je babica dala neko inekcijo, verjetno je bila protibolečinska, oči so semi zavrtele in sem zaspala. Zdelo se mi je da spim vsaj 10 minut (mož mi je rekel, da je bilo kake 2 minuti) in ko sem se zbudila, sem pojamrala babici, da me tišči na blato. Me pogleda spodaj in pravi: "Ja Anci, a počakamo še en popadek al kr začenemo." Ker sem bila seveda neučakana, sem rekla da ne bomo nič čakali in sem se prevalila na hrbet (v tistem kratkem spancu sem se odprla na 10 cm).

Po navodilih babice sem začela pritiskat in po treh močnih potiskih in metanju babice na moj trebuh, je ob 14:36 2. julija prijokal najin težko pričakovan sonček Svit. Ko sem ga dobila v naročje, sem od sreče jokala. Kmalu za tem sem padla v spanec, sine pa tudi. Medlo se spominjam, da je bila tudi moja tašča v porodni sobi in kup njenih bivših sodelovk.

Kmalu so me zašili, saj sem bila kar precej raztrgana in so naju poslali gor na oddelek. V porodnišnici sva bila 3 dni in sva jih večino časa oba prespala. Mož mi je naknadno povedal, da je gledal cel porod in da je to res čudež, kaj vse zmore žensko telo. Moram reči, da je bil porod prijetna in lahka izkušnja in vsa zahvala gre osebju, ki je bilo zelo strokovno in prijazno.

Najin sonček Svit ima sedaj 20 mesecev, je zelo priden in nežen fant, pri svojih 20 mesecih pozna in črkuje že celo abecedo, tako da sva zelo ponosna starša. Julija pa zopet pričakujemo novega člana, ravno tako spočetega z umetno oploditvijo in ravno tako v prvem poskusu.