Včasih mora igra ostati samo igra. (Osebni arhiv)

/11 /11

Pol leta nazaj sem si naročila ukulele. Tisto majhno kitaro, ki je tako prisrčna v rokah. Nikoli nisem bila nek glasbenik. Ne znam igrati po posluhu, igram po notah. Ko pojem, zadanem približno 20 % pravih tonov. Vendar me petje in glasba zares sproščata.

Enako velja za risanje. Če mi rečete, da narišem psa, ne boste vedeli, ali je dejansko pes, oblak ali krava. Pa vseeno vsakič, ko sem pod stresom, vzamem barvice in barvam. Različne oblike, različne barve. To je moja meditacija.

Vsaka dejavnost mora imeti »dobiček«

Ko sta moja otroka za rojstni dan dobila harmoniko in kitaro, smo pripravili pravi koncert. Seveda nihče ni zares igral prave melodije (niti jaz), ampak smo neskončno uživali v glasbenem popoldnevu. In kasneje, ko sta dvojčka zaspala, sem začela razmišljati o tem, kako je današnja vzgoja usmerjena v to, da morajo otroci ves čas početi tisto, v čemer so dobri. Vsaka njihova dejavnost mora imeti nek »dobiček«. Vse igrače so didaktične, igra je postala zgolj orodje, da otroci razvijajo svoje spretnosti in darove.

S tem seveda ni nič narobe, prav je, da otroke usmerjamo v to, da se razvijejo v najboljše različice sebe. Vendar se mi zdi, da smo v tem, kapitalistično naravnanem svetu pozabili na to, da včasih pa morajo ostati samo otroci. Včasih mora igra ostati samo igra. Včasih se je treba valjati po blatu in skakati po lužah, ne zato, ker bodo s tem razvili motoriko, ampak zato, da se zabavajo. Včasih je treba peti na ves glas, ne zato, da razvijajo občutek za melodijo, ampak da sprostijo svoja čustva. Včasih je treba barvati, ne zato, da se naučijo narisati krog, ampak zato, da v tem uživajo.

To me je spomnilo na dogodek, nekaj let nazaj, ko sem v osnovni šoli, v četrtem razredu imela dramski krožek, ki sem ga kombinirala z improvizacijo. Ko sem pri igri, katere namen je zgolj, da se otroci sprostijo, razložila pravila, so me punce vprašale, katere sposobnosti razvijamo s to igro. Spomnim se, da me je vprašanje šokiralo, ker nanj nisem imela pravega odgovora. Ne razvijamo sposobnosti, igramo se. Igramo se, ker ste otroci, in otroci se morajo igrati.

PREBERITE TUDI: BLOG: Ljubki kaos velike družine

Zakaj ne spodbujamo tudi dejavnosti, v katerih otroci uživajo?

Ne vem, kje se je izgubila igra. Ne vem, zakaj se je to zgodilo. Mogoče zato, ker živimo v kapitalističnem svetu, kjer sposobnosti in nadarjenost prinašajo denar. In zato želimo otroke usmeriti samo tja, kjer so dobri, ker vemo, da če bodo najboljši, to pomeni, da bodo veliko zaslužili in imeli lepo in polno življenje. Vse to je res. Vendar hkrati jih prav s tem peljemo v stres in izgorelost. Predstavljajte si, da morate v vsaki stvari biti najboljši. Da lahko počnete samo stvari, v katerih ste dobri. Zakaj ne znamo spodbujati TUDI stvari, v katerih otroci samo uživajo?

Pri 33-tih letih sem tako začela početi stvari, v katerih nisem dobra, ampak me osrečujejo in sproščajo. Z veseljem se odklopim in uro svojega časa namenim stvarem, s katerimi ne bom nikoli ničesar zaslužila, so pa hrana za mojo dušo.

In to bi rada privzgojila tudi Adamu in Žanu – da bosta znala izbrati tudi sebe. Da ne bosta vedno počela samo tistega, v čemer sta dobra, ampak tudi tisto, v čemer uživata. Tisto, kar ju napolni. Tisto, kar ju vsaj za trenutek odmakne od tega ponorelega sveta, ki naše otroke v želji po tem, da so v vsem najboljši, pahne v stres in izgorelost.

PREBERITE TUDI: BLOG: Kako "nastane preveč zaščitniška in panična mama? 

Petra Znoj je novinarka na portalu Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.