čakajo nas prvi prazniki, ko bosta Žan in Adam že razumela, da je to božič (FOTO: osebni arhiv)

/11 /11

Adi Smolar v eni svojih starejših pesmi prepeva, da je najraje doma, kot da bi nas hotel že takrat pripraviti na novo dobo. V izolaciji skupaj s 16mesečnima dvojčkoma sem jo začela prepevati tudi jaz. Tako lahko vsaj sama sebi lažem, da je odločitev, da sem doma, moja, ker mi je presedlo hoditi naokoli, se družiti s prijatelji in kdaj popiti tudi kakšen kozarec vina v stari Ljubljani. Ah kje, to ni zame, jaz sem najraje doma.

In ker sem sama najraje doma, sem skakala od veselja, ko so se ljudje na vrhu (ki doma zagotovo nimajo dvojčkov) odločili, da zaprejo šole in vrtce. Tako smo lahko skupaj 24/7. "Ja, zakaj pa sta potem naredila otroke?" so me vprašali. "Absolutno ne v pričakovanju, da bodo 24 ur na dan z mano."

Pretepi, slačenja in novi pretepi

Trenutno sta naša prisrčna dvojčka v fazi, ko se po pretepu, kjer si dokazujeta, kdo je alfa samec, tisti, ki izgubi, od same trme meče na tla. Imata dve enaki igrači, pa se vseeno stepeta za eno. Imata dve različni igrači, pa se spet stepeta za eno. Tisti, ki izgubi igračo, se joka, joka pa se tudi drugi, čeprav je igračo dobil, ampak ima bojne rane. Ko kuham, me vsak drži za eno nogo. Ko sem na stranišču, me prav tako vsak drži za eno nogo. Zdaj vsaj vem, zakaj se joške po porodu povesijo - da jih sodelavci na Zoomu težje vidijo, ko dva otroka ves čas plezata po tebi, te vlečeta za majico in slačita.

Juhuuuu, prazniki so tu!

In tako sem s srečo v srcu pričakala novoletne praznike. Da bomo po tem, ko smo bili že dva meseca ves čas skupaj, zdaj skupaj še med prazniki! Prvi prazniki, ko bosta Žan in Adam že razumela, da je to božič - v mislih so se mi risale družinske slike iz ameriških fimov: dvojčka, oblečena v enake božične puloverje, pa jaz in Matija, v malo drugačnih, ampak ujemajočih, kako sedimo na puhasti preprogi (ki je nimamo, pa tudi, če bi jo imeli, bi jo dvojčka žvečila in bi bila nevarna, zato bi jo dala stran) pred kaminom (ki ga nimamo in še sreča, drugače bi dvojčka ves čas prijemala vročo kovino). Dvojčka smehljaje zreta v lučke, midva smehljaje zreva drug drugemu v oči, okrog nas pa sij mirnosti in ljubezni.

No, uspelo nam je tole.

Družinski portret (FOTO: osebni arhiv)

Po dvajstetih minutah tega.

Kolaž družinskih portretov (FOTO: osebni arhiv)

Po tridesetih minutah tega.

Fotografije dvojčkov (FOTO: osebni arhiv)

In potem - naslednji dan. Saj ni nujno, da je kot v filmu. Dovolj je, da Matija naredi jajca in jih dvojčka pojesta vsaj pol. Dovolj je en trenutek, ko se Adam nasmeji od srca in ko opazim, da je to, da me Žan drži za nogo, pravzaprav objem.

Nekje sem prebrala, da nam leto 2020 ni prineslo vsega, kar smo si želeli, ampak nam je pokazalo, da bodimo hvaležni za tisto, kar že imamo. In ja, mislim, da sem to situacijo potrebovala. Da me je vrnila v realnost - nobena božična slika ni tako pomembna, kot je pomemben otroški nasmeh (ki jih jaz dobim kar krat dva) ter kot ljubeč objem in poljub mojega partnerja. In zato sem konec koncev res :"Najraje doma."

Pa še to: če ne poznate komada Adija Smolarja Najraje sem doma, si ga hitro začnite predvajati. Resnično pomaga.

Petra Znoj je urednica portala Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.