Je ta deček nepošten in len ali iznajdljiv?

/11 /11

Prebirala sem zapise znanih Slovencev o plonkanju v šoli in sem se z nasmehom na obrazu spomnila svojih srednješolskih dni.

Če sem bila namreč v osnovni šoli zgledna učenka, ki je imela v šolskem izkazu same petice (razen vedenja, kjer sem si zaradi klepetanja prislužila primerno vedenje), je bila v srednji šoli popolnoma druga pesem.

Vse tiste enačbe pri matematiki, letnice pri zgodovini in gora podatkov pri drugih predmetih je rezultirala prave "švinglc knjigice". Če je bilo gradiva veliko, sem si jih celo označila z velikimi začetnicami - K za klasicizem, R za realizem in podobno.

Ko se danes spominjam za nazaj, ugotavljam, da sem se pri pisanju plonkceglcov v resnici zelo veliko naučila. Da sem si lahko izdelala zares odlične plonkce, sem namreč morala najprej dobiti dober pregled nad snovjo, da sem lahko izluščila bistvo, nato pa sem vse te bistvene podatke tudi dobro utrdila s pisanjem na čim manjše lističe.

Logičnih nalog in esejev seveda nisem mogla in niti želela splonkati, pa tudi sicer je bila zmaga, če sem si s plonkci lahko pomagala pri celo dveh vprašanjih. Včasih je bil dovolj le pogled na švinglc, da sem se spomnila vsebine. Tako da bi takšno plonkanje težko primerjali s kupljeno diplomo. Pravzaprav je šlo bolj za upiranje ustvarjalnega uma sistemu piflanja gore podatkov. Na točno takšen način, kot piše v učbeniku.  

Plonkce pa smo si seveda tudi posojali in tudi tako gradili dobre medosebne odnose s sošolci. Če je bil sošolec oziroma sošolka seveda dovolj kolegialna in ne preveč tekmovalna. Kot tista sošolka iz 8. razreda osnovne šole, ki je na občinskem tekmovanju za Veselo šolo hotela na vsak način zmagati.

Če je bila sošolka naročena na revijo Pil in pred tekmovanjem prelistala vse Pile tekočega šolskega leta, sem sama to revijo, ki je bila predraga za mamin samohranilski proračun, prelistala le tu in tam, ko mi jo je po uporabi kdo podaril.

Tako sem se na tekmovanje, na katero me je prijavila učiteljica, odpravila popolnoma brez pričakovanj. Tudi vprašanj sem se lotila radovedno in igrivo ter komu tudi kaj prišepnila, če me je vprašal. Tudi tej sošolki. Ko sem prišla do vprašanja, pri katerem mi ni bilo čisto nič jasno, sem jo potihoma vprašala, če ve odgovor. Brez besed se je sklonila nad svoj test in me gladko ignorirala. Da ne bi slučajno imela več pravilnih odgovorov kot ona. Uf, ta pa se grebe, sem si mislila, in obkrožila nekaj na slepo.

Po tekmovanju sem seveda šla takoj domov, saj nisem ničesar pričakovala, kaj šele kakšne stopničke. Izkazalo se je, da sem bila druga, kar mi je naslednji dan z velikim negodovanjem sporočila ta ista sošolka, ki ji je tudi uspelo usvojiti prvo mesto. Še dobro, da mi ni nič pomagala, si je verjetno mislila. Saj bi ji celo morda ukradla prvo mesto!

Pravzaprav sem od tega tekmovanja naprej še pogosto srečala podobne ljudi kot je ta sošolka. Če nekateri niso pripravljeni deliti svojega znanja, ker jih je strah, da jim ga bo kdo ukradel, so tudi takšni, ki ti nočejo pomagati zato, ker se jim ne zdi pošteno, da bi ti prišel tako zlahka do rezultatov, za katere so se oni morali tako zelo truditi.

In potem se spomnim prijateljice iz faksa, ki se je s svojima še dvema sošolkama spomnila odličnega sistema učenja. Snov za vsak izpit so si razdelile na tri dele, nato se je vsaka odlično naučila svoj del, ki ga je predstavila drugima dvema na skupnem srečanju. Kot mi je prijateljica priznala, je bilo njeno znanje tisti dveh delov, ki sta ju prevzeli sošolki, vedno slabše kot za tisti "njen" del. Toda izpite so vedno odlično opravile, prav tako pa fakulteto zaključile s skupno, trojno diplomo. Ali ni to odličen primer dobrega sodelovanja? Ki ga najverjetneje tisti, ki se zgražajo nad plonkci, ne bi požegnali. 

Toda, dokler ne plonkamo v odnosih z otroki, partnerjem in tistih najpomembnejših odnosih, predvsem pa v odnosu do samih sebe, nam švinglanje v šoli ali odnosu do preveč radovedne sosede zagotovo ne bo pokvarilo duše.

Kar pa nam seveda ne sme služiti kot odličen izgovor za različne lumparije, nepoštenosti in kraje. V teh primerih pa to ni več "iznajdljivost", temveč čisto navadna etična skorumpiranost.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.