Mami, ali bog obstaja in kje je?

/11 /11

Včasih so bile reči jasne: če so bili starši pripadniki neke religiozne skupnosti, so tudi otroci zvesto sledili religioznim prepričanjem in navadam svojih staršev. Ponekod je seveda še danes tako, pa vendar nas je vse več staršev, ki odločitev o veri v boga prepuščamo otrokom. Ne glede na lastna prepričanja in vero.

Čeprav sem bila sama vzgojena v krščanskem duhu (in še danes ugotavljam, da v sebi še vedno nosim veliko pozitivnih sporočil takšne vzgoje), me je že kot najstnico vse številčnejša množica dvomov in drugačnih pogledov na svet, vesolje in življenje odvrnila od krščanstva ter ideje boga na splošno. Svojih hčerk zato ne vzgajam po krščanski tradiciji, četudi še vedno verjamem v obstoj energij, ki presegajo človeka in me vse transcedentno zelo privlači.

Po spletu naključij (živimo zelo blizu cerkve, kjer so se nekega popoldneva zbrali otroci) sta hčerki lani obiskovali zadnji teden t. i. šmarnic, ki jih v naši vasi organizirajo ob vaški kapelici. Dobro sta se počutili v družbi otrok ter vsak dan poročali, kako so se fino pogovarjali in igrali ter spet dobili "nalepko". Tako zelo sta uživali, da sta do konca maja vsak večer že pol ure pred začetkom šmarnic spraševali, kdaj morata iti od doma, da ja ne bosta zamudili.

Zadnji dan, ko sva s starejšo hčerko po makedamski poti med njivami hodile proti domu, me je hči vprašala:

"Mami, kako človek postane veren?"

Ker me je s svojim vprašanjem presenetila, sem bila sprva nekoliko v zadregi, toda sem se zbrala in ji poskušala odgovoriti na to v resnici zelo težko vprašanje:

"Tako, da v sebi čuti boga. Nekateri ga čutijo, drugi pač ne."

Nekaj sekund sva hodili v tišini in prav slišala sem, kako hči aktivno razmišlja.

"Veš, mislim, da bom jaz postala verna," je naznanila.

"Velja," sem ji odvrnila in slutila, da verjetno niti ne gre toliko za vero in boga kot to, da so jo otroci, ki jih je videla prvič, spontano, srčno in popolnoma brez predsodkov sprejeli medse. Seveda sem se takoj spomnila vseh temnih ran zgodovine krščanstva oz. njene organizacije, ki je bila popolno nasprotje takšne odprtosti in sprejemanja drugačnosti. Toda, tukaj sredi majhne in neznane vasice je hči ateistične mame doživela izkušnjo krščanstva, ki je lahko za vzgled vsem ljudem, ne le kristjanom.

Hči je potem na to svojo odločitev, da bo postala verna, sicer pozabila, toda sama sem ponovno dobila potrditev, kako zelo skrivnostna so pota Gospodova, Življenja, Usode ... ali kakorkoli že imenujete sile, ki bivajo nad nami, med nami, v nas ali ob nas. In da je bolj kot to, ali smo verni ali ne, pomembno to, da znamo biti človeški v pravem pomenu besede.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.