Vedela sem - v mojem telesu bije srček zelo nežnemu dečku ali pa nagajivi deklici. (Foto: Freepik)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tudi zato sem neizmerno hvaležna in srečna, da sem se v tem življenju rodila kot ženska - da sem lahko čutila, kako je, ko v tvojem telesu raste novo živo bitje.

Nikoli ne bom pozabila, ko sem v nosečnosti s prvo hčerko prvič začutila tiste nežne gibe, za katere moj razum ni bil čisto prepričan, če so zares prve brce ali morda le posledice bolj burne prebave.

Toda globoko v sebi sem vedela, da je to moj otročiček. Moja navihana deklica, ki sem jo v petem tednu nosečnosti (na poročni dan!) skoraj izgubila.

Zaradi krvavitve in grozečega splava mi je dežurni ginekolog predpisal hormonska zdravila, po katerih se krvavitev ni povsem ustavila, pa tudi počutila sem se zelo slabo. Kot bi nekako izgubila stik z nosečnostjo in svojim otrokom, pa čeprav je bil star šele dobrih pet tednov.

Ležala sem v postelji in se odločila, da temu bitju, s katerim se morda ne bova srečala, napišem pismo. V pismu sem mu povedala, kako zelo si ga želim spoznati in kako zelo ga že imam rada. Toda, če ni pravi čas za najino srečanje, zaupam naravi, da bo pač moral oditi.

Zaprla sem oči in začela jokati, v mislih pa zagledala drobcenega otročička z zlatimi laski, kako me objema. Vedela sem - v mojem telesu bije srček zelo nežnemu dečku ali pa nagajivi deklici.

Povsem pomirjena s svojo usodo sem se odločila, da preneham z jemanjem zdravil in naslednji dan "čudežno" prenehala krvaveti.

Čez 32 tednov sem rodila zdravo, toda drobceno deklico, ki so se ji na soncu laski zlato svetili. In ki je zrasla v zelo nagajivo deklico in še bolj nagajivo najstnico.

Tudi v nosečnosti z drugo hčerko, ki je sledila dvem spontanim splavom v pol leta, sem krvavela in imela številne zdravstvene težave. In kot da to ni bilo dovolj, so bile slabe številke tudi na merjenju nuhalne svetline, ki mi je dala še slabše rezultate, ko je ginekolog vnesel mojo starost. Sum na Downov sindrom. 

Zaradi zapletov pri prvem poskusu amniocenteze sem imela ta poseg, ko ti zares dolgo iglo zabodejo v trebuh, ti pa samo moliš, da se tvoj dojenček ne bo ravno v tem trenutku premaknil, v že zelo pozni nosečnosti. Tako pozni, da če bi se odločila za splav, bi morala svojega ubitega dojenčka, ki bi sicer lahko že samostojno zadihal in preživel, roditi. 

Usoda, bog ali vesolje je poskrbelo, da sem ravno tisti dan po amniocentezi, ko sem morala strogo počivati v postelji, naletela na film, ki se je dotikal te zelo občutljive tematike splava. Seveda sem spet jokala kot dež in z velikanskimi občutki krivde, ker sploh razmišljam o možnosti splava, objemala svoj že kar velik nosečniški trebuh.

Medtem ko so mi solze polzele po licu in sem z zaprtimi očmi držala roko na trebuščku, sem začutila, kako je moj otročiček na mojo dlan naslonil svojo dlan ali stopalo in me v mislih prosil: 

"Mami, pusti me živeti."

Še bolj sem zajokala in se v tistem trenutku odločila, da sploh ni pomembno, kakšni bodo rezultati amniocenteze, jaz bom tega otroka obdržala. Tudi, če bo imel Downov sindrom.

Rezultati, ki so prišli čez slabe tri tedne, so pokazali, da pod srcem nosim povsem zdravo deklico. Deklico, ki mi je pri štirih letih rekla, da je vesela, da je lahko končno z mano, saj je bila pri tistih dveh splavih pred nosečnostjo z njo, vse to ona oziroma njena duša.   

Hvala vama, dragi moji deklici, da sta mi že v nosečnosti zaupali in bili moji srčni učiteljici. In hvala vama, da sta si me izbrali za mamo, četudi mi ne uspe vedno biti takšna mama, kakršno si zaslužita in bi želela biti.