Ali vsaj starši zmoremo preseči bitke, kdo ima bolj prav?

/11 /11

Tisti, ki svojih otrok ne cepijo, skrivoma ali na glas obtožujejo cepilce, da so neodgovorni starši, ki si več kot očitno ne vzamejo niti toliko časa, da bi se o tematiki cepljenja dobro informirali, saj bi sicer prej kot slej tudi sami ugotovili, da je cepljenje ena izmed največjih nateg medicine.

Po drugi strani starši, ki svoje otroke redno cepijo, tiste na drugi strani obtožujejo totalne malomarnosti in igračkanja z zdravjem otrok, tako svojih kot tujih. Tudi tistih kronično bolnih, ki pa res ne smejo biti cepljeni.

Sama že nekaj časa ne želim več sodelovati v teh cepilnih debatah, četudi imam zelo jasno in trdno prepričanje o tej tematiki. Bolj me spravlja v zadrego ta razcepljena pozicija, ko nasproti mene sedi mama, s katero se sicer odlično ujameva, pa na določeni točki ugotoviva, da so najina stališča glede cepiv nasprotna. Kot bi se med naju usedla neka nerodna žival, s katero ne veva, kaj početi in storiti. Po navadi rečeva stavek ali dva in potem hitro preklopila na kakšno drugo, bolj prijetno temo, ki naju ne spravlja v takšno zadrego.

Tako se vedno znova sprašujem: zakaj hudiča se starši ne moremo kulturno in spoštljivo pogovarjati o cepivih? Pa ne le starši, tudi strokovnjaki so daleč od spoštljivega diskurza, ko nanese na temo cepljenja. Priznam, zelo pogrešam prijazne, spoštljive in znanstveno radovedne pogovore o tej tematiki. Tako zelo, da celo sanjarim o dveh izmišljenih strokovnjakih (eden, ki cepljenje zagovarja, in eden, ki ga zavrača), ki izžarevata umirjeno energijo Dalajlame, kako se radovedno zanimata za mnenje drugega in pri tem odpirata vsa vprašanja, ki mučijo tako procepilce kot nasprotnike cepljenja.

»Zanimiva teorija, na to pa še nisem pomislil. Toda, kaj pa če …«

»Hm, tega pa nisem vedel. Dajva to skupaj pogledat od blizu …»

In tako naprej.

Kakorkoli namreč obrnemo, dejstva so pač dejstva. Številke se sicer da obrniti v katerokoli željeno smer, toda o čem se pogovarjamo in kako kaj deluje, tega se pa ne da spremeniti. Isto stvar sicer lahko poimenujemo na več načinov, pa bo to še vedno ista reč. Isto sranje, drugo pakovanje, smo rekli včasih.

In če grem še korak naprej. Saj v resnici ne gre le za cepljenje. Ista zgodba se ponovi tudi, ko gre za šolo, vzgojo, prehrano … Starši vse prevečkrat kot kure sedimo na svojih jajcih prepričanj in se za nič na svetu ne premaknemo. Pa četudi smo medtem piščančka v jajcu dobesedno skuhali in uničili. Važno, da smo drugim staršem pokazali, kako se pravilno vali jajce.

Če že ne zaradi sebe, smo vsaj zaradi naših malih piščančkov pripravljeni kdaj zares prisluhniti tudi drugačnim in popolnoma nasprotnim prepričanjem?!    

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.