Otrokove besede vzemite resno, četudi jih ne razumete.

/11 /11

"Veš mami, ti si moja najljubša mama do sedaj."

"Kako to misliš? Koliko mam si pa že imela?"

"Pet."

Sledil je opis vseh njenih mam do sedaj, pri čemer tudi sama nisem bila čisto prepričana, ali si moja desetletnica vse to gladko izmišljuje ali se resnično spomni svojih prejšnjih življenj in mam.

Otroci bi se naj svojih preteklih življenj namreč spomnili nekje do petega leta starosti, potem nam pa o tovrstnih spominih in drugih nadnaravnih izkušnjah enostavno prenehajo razlagati, saj se ne ujemajo s podobo sveta večine odraslih. Še posebej ne tistih, ki ne verjamejo v reinkarnacijo in podobne reči.

Iskreno priznam, da nekje do tridesetega leta starosti tudi sama nisem verjela v ves ta hokus pokus alter scene. Sem bila tako močno ujeta v svet razuma, logike in znanstvene razlage sveta, da sem vse čudežne zgodbe o vizionarjih, telepatiji in drugih nadnaravnih pojavih že poslušala s skepso. Kaj šele, da bi verjela, da to zares obstaja. Dokler se kakšna takšna reč ne pripeti pred mojimi očmi, so to le govorice.

In potem sem dobila hčerki. Hčerki, ki sta včasih izrekli kakšno 'čudno' reč in na splošno bili veliko bolj odprti za svetove, ki presegajo naš fizični svet. Vsakič sta nekako preverjali, kako se bom odzvala, in kot filozofinja sem ju pri njunem raziskovanju vedno radovedno podprla.

Tako so se začeli naši pogovori, polni domišljije, podob in simbolov, ki jih tudi sama večinoma nisem razumela. Zato sem jih začela raziskovati in tako vse bolj spoznavala svet duhovnosti in 'naključij', ki so me prav vedno odpeljala na pot bližje sami sebi in svoji dušni življenjski nalogi.

Toda, če dobro pomislim, sta me v resnici moji hčerki začeli 'prebujati' že v nosečnosti.

Ko sem bila noseča s prvo hčerko in sem v začetku drugega meseca nosečnosti začela krvaveti, sem kljub nasvetu ginekologinje prenehala jemati zdravilo dabroston, saj sem po njem čutila kot da sem izgubila stik z nosečnostjo.

Svojemu še nerojenemu otroku sem napisala pismo, v katerem sem mu povedala, kako zelo ga imam rada in kako zelo si ga želim, toda če še ni prišel pravi čas, da se srečava, razumem da mora oditi in ga bom počakala.

Ko sem pisala pismo, sem zaprla oči in jokala, v mislih pa zagledala otroka z zlatimi laski, za katerega sem vedela, da je ali zelo nežen deček ali zelo nagajiva deklica. 

Čez nekaj ur sem prenehala krvaveti.

In rodila deklico z laski, ki so se na soncu zlato svetili.

Ki je danes stara deset let in je že od majhnih nog zelo nagajiva punca.

Druga hči je moje srce odprla na drugačen način. Tudi pri njej sem namreč v nosečnosti krvavela, pa še nuhalna je bila zelo slaba, zato sem opravila amniocentezo. Medtem, ko sem po posegu (ki sem ga po nasvetu ginekologa opravila nekoliko kasneje, tako da sem na rezultate čakala že v petem mesecu nosečnosti) ležala v postelji, sem 'slučajno' naletela na film o samomorilni najstnici, ki je odkrila, da je posvojenka in neuspel splavljen otrok.

Seveda sem jokala kot dež, položila roko na trebuh in zaprla oči. Pod roko sem začutila, kako je otročiček v mojem telesu, za katerega nisem vedela, ali je duševno prizadet ali ne, na mojo roko položil svojo ročico ali nogico in me v mislih prosil: 

"Mama, pusti me živeti."

V tistem trenutku sem vedela, da ni važno, kakšni bodo rezultati amniocenteze. Tega otroka bom v vsakem primeru obdržala.

Rodila sem zdravo deklico, ki mi je pri štirih letih, ko sem ji povedala, da sem par mesecev pred zanositvijo z njo imela v roku pol leta dva spontana splava, rekla, da je bila vse to ona. 

Zato, dragi starši, prisluhnite svojim otrokom - tako živim kot otročičkom v trebuščku, pa tudi tistim nerojenim angelčkom. Prav vsi slišijo glas vašega srca.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.