Metulj pride, ko se nekaj približuje naravnemu koncu, da se lahko razvije nekaj večjega. S svojimi telesnimi preobrazbami nas namreč uči, da če želimo rasti, pač ne moremo ostati na isti stopnji. (Foto: Freepik)

/11 /11

Tako zasebno kot poslovno se pogovarjam s številnimi starši, ki mi v vse večjem številu zaupajo, da jih je strah jeseni.

Napovedano novo državno zaprtje, še en krog težkega družinskega življenja v krču strahu.

In stiska nevednosti, kaj bo potem. Se bo ta norost sploh kdaj končala? V kakšen svet smo rodili te naše otroke? 

Seveda so vsi ti strahovi glede na dogajanje v svetu v zadnjem dobrem letu povsem logični in upravičeni. Toda hkrati se moramo vsak dan znova spomniti, da je strah najnižja vibracija, ki nase privlači točno vse tiste reči, katerih nas je najbolj strah. 

Kako se torej lotiti tega strahu? Se zapreti v svojo luknjo in počakati, da nevihta mine? Ali se aktivno podati v borbo za osnovne človekove pravice, četudi jih imamo vsak dan vse manj in tudi najbolj izkušeni pravniki vse bolj obupavajo nad pravnimi možnostmi?

Eni vidijo rešitev v cepljenju, drugi v gradnji novega vzporednega sveta. Eni se koronavirusa bojijo, drugi ga povsem zanikajo. Kaj je res in kateri resnici slediti?

Vse te skrbi, dileme in strahovi pa so še toliko večji, ko smo starši, ki nismo odgovorni le zase, temveč tudi za svoje otroke in njihovo prihodnost. V kakšnem svetu želimo, da živijo?

Globoko sem prepričana, da si noben starš za svojega otroka ne želi, da bi tudi čez eno leto še vedno moral nositi masko, si vsak dan razkuževal roke, skrbel za fizično distanco tudi s prijateljem in babico ter v sebi nosil globok strah pred morebitno boleznijo in smrtjo na čisto vsakem koraku.

In prav zato, ker si za svoje otroke želimo "normalno življenje", strah še vedno obstaja. Kaj pa, če bodo vsi ti - pa tudi kakšni novi, še težji - koronaukrepi tudi čez eno leto ali več? Kam drvi ta svet? Kakšno življenje bodo imeli moji otroci?

Sedaj vsekakor ni čas, da obsojamo tiste, ki se bojijo. Ali tiste, ki se ne bojijo. Globoko sem prepričana, da tako starši kot vsi ostali v tem prelomnem zgodovinskem trenutku potrebujemo predvsem zaupanje. Zaupanje v Življenje. Zaupanje v Ljubezen. Zaupanje, da - tako kot v pravljicah prebiramo svojim otrokom - vedno zmaga Dobro. Če le sledimo dobremu in ljubečemu v sebi.

Kot procesu transformacije povsem zaupa metulj, ki je priletel na dekličino roko na naslovni fotografiji. In kot pravi šamanka Srebrna Puščica, ki ima posebno povezavo z živalmi in živalskimi vodniki:

"Ko pridemo v energijo metulja, se nekaj približuje naravnemu koncu, da se lahko razvije nekaj večjega. Metulj nas namreč s svojimi telesnimi preobrazbami uči, da če želimo rasti, pač ne moremo ostati na isti stopnji. Nas spodbuja, da se podamo na potovanje od načrta in uresničevanja, preko prehoda do poleta, ko z vsem svetom delimo to, kar najbolje znamo.

Pa vendar je tudi pri metulju tako, da ga tik pred tem, preden prvič zamahne s krili in poleti, kot da nekaj ne spusti na svobodo - tiste zadnje nitke, ki se jih mora osvoboditi. Ko se namreč osvobaja zapredka, si krepi svoja krila. Zato je tako zelo pomembno, da se osvobodi sam in ga ne osvobaja nihče od zunaj."

Če se torej želimo premakniti v naslednjo fazo v našem osebnem, starševskem in družinskem življenju, ne smemo čakati na rešitve od zunaj (na državo ali čudež), saj je ključno, da vesolju pokažemo voljo in pripravljenost, da smo se pripravljeni osvoboditi še zadnjih vezi, ki nas vežejo na staro življenje pred korono.    

In kot modro in tolažilno dodaja šamanka in gozdna ženska Srebrna Puščica: "Ko smo tik pred prebojem, seveda ni lahko. Toda, če sledimo metulju, ki takoj uporabi svoja še nikoli preizkušena krila, saj niti malo ne dvomi v svojo sposobnost letenja, pa čeprav ni še nikoli letel, je ta preboj nekoliko lažji. Metulj ima na hrbtni strani kril narisan vzorec, ki odganja plenilce, česar pa metulj ne ve. V resnici ne ve, kako ga narava ščiti, ko poleti. In mu niti ni treba vedeti.

Tako kot nam ljudem ni treba vedeti, kaj nam bo ponujalo varnost, ko bomo delovali popolnoma iz duše in srca. Če namreč živimo svojo naravo, nas narava in vesolje ščitita. Če pa jo skrivamo ali posnemamo naravo nekoga drugega, pa nas ne more (za)ščititi, saj ta narava ni naša."

V tem obdobju družbene in individualne transformacije, ki si je večina nismo izbrali, temveč smo bili vanjo nekako "pahnjeni", je torej ključno, da se starši znamo toliko ustaviti, da se lahko vprašamo: Kakšna je moja prava narava? Kaj je bistvo mojega starševstva? Kakšno družinsko življenje želim podariti svojim otrokom? Kaj moramo storiti in spremeniti, da bo naše družinsko življenje takšno, kot si ga srčno in dušno želimo? 

Pri čemer je treba vse tiste izgovore Saj bi, če bi ... enostavno preslišati. Če bi imeli več denarja. Če bi imeli večji dom. Če bi imel drugo službo. Če bi živeli na vasi. Če bi bili otroci večji. Če bi živeli bliže starim staršem.

Vsi ti izgovori so namreč preostale niti metuljevega zapredka, ki jih je treba pogumno pretrgati ter s polnim zaupanjem odpreti krila in poleteti. Narava in vesolje nas čuvata, ko sledimo klicu srca in duše. 

Zato se ne bojte razpreti svojih kril ter pogumno poletite kljub in navkljub strahovom pred jesenjo!